Sem uspešna v poslu in nimam otrok, vse prijateljice so ljubosumne name

Vedno sem težko navezala in obdržala stik z ženskami. Sem poročena, brez otrok, stara 43 let. Imam tri prijateljice, ki jih v najboljšem primeru vidim enkrat na mesec. Sem bolj zadržana in introvertirana, vseeno pa rada navezujem stike. Rada se družim s komer koli, ki je prijazen in iskren, ne glede na starost. Sem prijazna, lojalna, pozorna, odprtega duha, dobra poslušalka, nisem tekmovalna, nerada opravljam ali sodim. Sprašujem se, kaj je z mano narobe, da ne morem imeti več prijateljic. 

Veliko žensk, ki sem jih spoznala in s katerimi sem se prvi trenutek ujela, mi je reklo, da me bodo kontaktirale, a tega niso nikoli storile. Zdi se mi, da večina išče sebi podobne prijateljice, takšne, ki imajo podoben karakter, službo ali življenjski slog. Zdi se mi tudi, da se večina žensk, ko enkrat spozna fanta ali se poroči, enostavno umakne in v glavnem pozabi na stara prijateljstva. Kot da ne znajo ceniti pravega prijateljstva ali se izdajajo za prijateljice, le dokler nekoga potrebujejo. Razumljivo je, da so fant, mož, družina na prvem mestu, toda da niti ne odgovorijo na klic, sms ali e-pošto, je milo rečeno nevljudno. 

Zdi se mi, da je komunikacija z moškimi veliko bolj enostavna, neposredna, medtem ko ženska komunikacija vsebuje mnogo neverbalnih sporočil in zdi se mi, da jih ne znam dekodirati, ne glede na to, kako se trudim. Udeležujem se tudi raznih tečajev, kjer srečujem prijetne gospe, toda ne uspe mi navezati tesnejšega stika z nobeno. Rade se vidimo vsakič znova, toda to je tudi vse. 

Včasih sem se odprla prijateljicam in spregovorila o svoji negotovosti in sramežljivosti. Toda naredila sem napako; nekaj me jih je razumelo, večina pa je po tem postala še bolj distancirana. Včasih pri drugih zaznavam tudi ljubosumje in zavist. Moje življenje nikakor ni idealno, toda zdi se mi, da živim dosti bolje kot večina, ki jih poznam: sem samostojna podjetnica, nikogar nimam nad sabo, da bi me maltretiral, nimam otrok, da bi morala zanje skrbeti, in veliko potujem. Sama nisem niti najmanj ljubosumna, toda včasih imam občutek, da je celo moja najboljša prijateljica ljubosumna name. Nekoč me je pogosto hvalila, kako dobro sem videti. Zdaj pa, ko ima sama težave v življenju, tega ne reče nikoli več. 

To je moja zgodba in pripoved o težavi, ki jo imam, in prosila bi vas za cenjeno mnenje.

Ljudje smo družabna bitja in kakovostni odnosi ključno prispevajo k našemu dobremu počutju. Kakor je razvidno iz pripovedi, nimate težav v navezovanju stikov, ampak v njihovi kakovosti. Najprej so tu prijateljice, s katerimi težko najdete isto valovno dolžino. Pravilno ugotavljate, da večina žensk (to velja tudi za moške) išče sebi podobne prijateljice; takšne s podobnim življenjskim slogom in lastnostmi. Pri vaših letih je večina že postala mati in je potemtakem krog tistih s podobnim življenjskim slogom, kot ga imate vi, precej omejen.

Razočarani ste nad dejstvom, da nekatere hitro pozabijo na stara prijateljstva. Skozi življenje nas vodijo interesi in naj se sliši še tako grobo, ampak družimo se z ljudmi, od katerih največ imamo, na druge pa hitro pozabimo. Raziskovalci socialne psihologije so ugotovili, da tudi ljudi, ki se razdajajo za druge, vodijo sebični motivi. Toda oni, drugače od teh, ki jih vi opisujete, naredijo vsaj nekaj dobrega za skupnost. 

Ljubosumje in zavist sta temeljni človeški lastnosti. Ljudje se nenehno primerjamo z drugimi in za prijatelje si večinoma izbiramo takšne, v družbi katerih se počutimo enakovredne. Izogibamo pa se tistih, ki nam zbujajo občutke manjvrednosti oziroma ki jim zavidamo stvari in lastnosti, ki jih sami nimamo. Verjetno so se vas zaradi vašega življenjskega sloga ali videza, ki ga one nimajo, nekatere prijateljice začele izogibati.

Ob branju vaše pripovedi se mi poraja vprašanje, kakšno vlogo ima vaš mož. Njega ste si izbrali za življenjskega partnerja in poleg ekonomskih in telesnih naj bi vam pomagal tudi pri zadovoljevanju duševnih potreb. On naj bi vam dajal varen pristan, v katerem bi potešili potrebo po druženju in spregovorili tudi o svojih duševnih stiskah. 

Želim vam uspeha pri iskanju sorodnih duš in predvsem, da bi ostali takšni, kot ste, prijazni, lojalni, netekmovalni in odprti. To so čudovite lastnosti, ki jih bodo mnogi znali ceniti.