Sem ujetnica posesivnega partnerja, ustrahuje me in si me vzame na silo

Spoštovana Anja Klobas, 

na vas se obračam s prošnjo, da mi pomagate z nasvetom in me usmerite. Znašla sem se v zelo težkih življenjskih okoliščinah. Moj prvi partner je bil do mene nespoštljiv, mi lagal, imel probleme z alkoholom. Z bivšim partnerjem sva bila skupaj deset let, rodili sta se nama dve hčerki (pet in devet let). Stara sem 35. Najina zveza je bila dolgočasna, z njim sem začela, da sem odšla od doma, kjer je vladalo psihično nasilje, v otroštvu tudi fizično. Partner je bil čustveno hladen, redno je pil alkohol, a ni bil pijanec; živela sva vsak na svojem bregu, hodila po svoje, vendar nikoli ni bil nasilen do mene. Izgubljala sva tudi intimni stik. 

Zadnje leto sem spoznala moškega »svojih sanj«. Začela sva s kratkimi, skrivnimi zmenki, bila sva intimna, nudil mi je vse, kar sem v tistem trenutku potrebovala, ob njem sem se počutila ženska, bil je božanski. Med nama je vladala neobvladljiva kemija. Čeprav sem vedela, da ima še več žensk, sem se začela boriti zanj, da postanem njegova številka ena, saj sem se vanj močno zaljubila. Želel je, da lažem partnerju, da imava kar koli (bil je skoraj njegov sosed, poznala sta se). Prišlo je tako daleč, da sem končala zvezo s partnerjem in se s hčerama odselila. Ljubimec je začel redno hoditi k meni, mi finančno pomagal. 

Po nekaj mesecih je bilo očitno, da zanj še vedno nisem edina. Moji sumi so se potrdili, ko sem ga zalotila z drugo. Želela sem nehati, a mu je nekako uspelo, da me je prepričal. Nosil mi je darila po vsakem izpadu. Odločila sem se, da mu dam še eno priložnost, saj sem ga imela neizmerno rada. Nisem več živela v miru, strah me je bilo, da me bo spet prevaral. Kasneje sem ugotovila, da so bile sočasno z mano še vsaj tri ženske, od katerih je ena mislila, da sta par. Takrat je prisegel, klečal, jokal, da ne more živeti brez mene, da me ljubi. 

Kmalu si me je začel lastiti. Nisem smela več držati telefona v roki, sicer je imel pomislek, da si pišem z moškimi. Ni želel, da sem v stiku s prijateljicami, zahteval je, naj ne grem nikamor več brez njegove privolitve, še najmanj pa v lokal na kavo, ker se to za žensko ne spodobi. Menjal mi je celotno garderobo, tudi spodnje perilo, saj mora biti ženska, ki je spoštovanja vredna, primerno oblečena. Začel me je žaliti, poniževati skoraj vsak dan (prasica, nesposobna za nič, goflja, drži jezik, ne jezikaj, utihni in podobno). Postal je tako posesiven, da sem s strahom sploh še kam šla, saj sem se morala slikati, kje sem, če sem bila na pijači, je bila nujna tudi slika prijateljice in kaj pijeva. Želel je, da slikam uro, ko sem prišla domov, stalno je zahteval dokaze, takrat je bil pomirjen. 

Stopnjevalo se je tako daleč, da me je udaril. Ker sem končala z njim, je vsak dan visel na vratih in jokal, kako me ljubi, da mu je žal, da se to ne bi zgodilo, če ne bi jezikala. Vedel je, da mu bom spet oprostila. Nekaj dni je bilo bolje, nato čedalje huje. Zahteval je, da se spremenim, da nisem dovolj dobra. Po vsakdanjem psihičnem maltretiranju mi je začelo zdravje popuščati. Trikrat sem bila na urgenci (slabosti, vrtoglavice, stiskanje v prsih, aritmija, začela sem dobivati redne panične napade), našli niso nič posebnega. 

Dejal mi je, da je prava ženska doma, ves čas je s partnerjem in se mu predaja. Ko mu kaj ni ustrezalo, je navadno odšel in se potem vračal k meni ter jokal, kako nor je, da se vrača, ali res ne vidim, kako močno me ljubi. Tako mi je na žalost »opral možgane«. Začela sem verjeti, da moram biti boljša, se truditi, da ne vzkipi, pretrgati stike z bližnjimi, bil je ljubosumen, na koncu tudi na moji punčki. Vse mu je pomenilo grožnjo. Sam pa je redno izginjal za nekaj ur, se ni oglašal, nisem vedela, kje je. Ko sem rekla, naj odide, da nočem takšnega partnerja, je kot ponavadi klečal, jokal, zakaj mu to delam, kako ne sprevidim, da me nobeden nikoli ne bo imel tako rad, kot me ima on. Ni me spoštoval, če mi ni bilo do spolnega odnosa, si me je vzel na silo. 

V službi nisem več zmogla, odhajala sem iz službe, začela jemati pomirjevala, imela redne telesne težave. Tudi blatil me je povsod, kjer se je pojavil, in si izmišljeval grozne stvari o meni, kar me je zelo prizadelo. Vedela sem, da je v tej zvezi nekaj hudo narobe, dokler ni bil pred nekaj dnevi spet zelo grob do mene, me udaril, potisnil, da sem padla in se udarila. Zbrala sem moč in poklicala policijo. Zdaj ima prepoved približevanja, zadeva gre na sodišče. 

Prepoved je kršil vsak dan in še kar ne odneha (njegov cilj je, da se oglasim, da še naprej manipulira z mano). Na začetku je grozil, da me bo tožil, za darila in denar. Pošiljal je sporočila sosedi, svakinji z grozno vsebino o meni. Zelo sem se ga bala, zato sem vse sporočala na policijo, dokler ni dobil predloga za pripor. Klical me je z druge številke, ali bi ga rada ubila, jokal, kaj mu delam, kako me ljubi … Nehala sem sporočati na policijo, da ne odneha, ker sem imela slabo vest, če pristane v zaporu, in me je sram, da sem se že enkrat dobila z njim, kljub prepovedi približevanja. 

Prosim vas lepo, pomagajte mi, kako naj »pridem k sebi«, da se začnem sestavljati, ker sem psihično in fizično uničena, hkrati vem, da moram biti močna, saj moram poskrbeti za svoji punčki, a nimam prave volje, moči. Zavedam se, da se bom morala ukvarjati s sabo, da pridobim kanček samospoštovanja. Kje naj začnem? Prosim, pomagajte mi. 

Lep pozdrav, 

Pozdravljeni,

hvala za vaše srce parajoče pismo. Najprej naj vas pohvalim, da se zavedate, da ste v toksičnem odnosu, to je velik korak, saj se ogromno oseb v takšnih odnosih niti ne zaveda dobro, kaj se jim dogaja. V toksičnem odnosu druge osebe ne zanimajo čustva partnerja in z njim pogosto čustveno manipulira. Iz vašega zapisa je razvidno, da se je to dogajalo (in se še dogaja) tudi vam.

Prva stvar, ki jo morate nujno narediti, je, da pretrgate stike s partnerjem in se ga izogibate. Iz vašega pisma je razvidno, da na vas ta človek zelo slabo vpliva. Ko sem prebirala vaše besede, sem takoj pomislila na prijavo policiji, zato sem bila pozitivno presenečena, ko ste na koncu zapisali, da ste to že naredili. Ravnali ste popolnoma pravilno, vaš odziv pa pomeni, da veste, kaj je najbolje za vas in kako se zaščititi. Držite se tega še naprej in ostanite močni. Ko začutite, da se boste vdali partnerjevemu izsiljevanju in manipulacijam, poskusite vključiti razum in pomislite na svoji hčerki. Vi ste zanju ves svet, zato je pomembno, da se obvarujete pred človekom in okoliščinami, ki bi lahko škodovale tako vam kot njima. Bodite odgovorni do hčerk in zaradi njiju omejite stike.

Svetujem vam tudi, da svojo zgodbo zaupate sorodnikom in prijateljem oziroma vsaj eni bližnji osebi, ki ji zaupate in za katero veste, da vam bo stala ob strani. Takšna podpora je zelo pomembna, saj vam lahko v trenutkih, ko se boste omehčali in želeli partnerja vzeti nazaj, posveti luč razuma in vam pomaga ravnati pravilno.

Vaši impulzi do tega moškega so sicer razumljivi, vsi ljudje si namreč želimo biti ljubljeni, zato ni nič nenavadnega, da še vedno hrepenite po osebi, ki vas je na začetku tako oboževala in osrečevala. A vsakič znova se morate opomniti na to, kar ste že spoznali, da ta moški ni le prijazen in ljubeč partner, kot se je predstavljal na začetku. Gre za manipulativno osebo, ki uživa v toksičnem odnosu z vami, v takšnem odnosu pa ni prihodnosti. Vi si zaslužite boljše, vaši hčerki si zaslužita boljše. Partner mora biti oseba, ki vas sprejema, ob kateri se dobro počutite, se učite od nje in ona od vas, skupaj rasteta, ne pa nekdo, ki vas maltretira. Verjemite, z nekaj pomoči vam bo uspelo najti človeka, ki vas bo spoštoval in ljubil. Boste pa morali predelati vzorce iz preteklosti, ki vplivajo na vas pri trenutni izbiri partnerja.

V pismu ste omenili nasilje iz otroštva in »beg« od doma, to bi bilo dobro, da predelate na terapiji. Svetovala bi vam, da si poiščete psihologa ali drugo strokovno usposobljeno osebo. Pri osebnem zdravniku se lahko pozanimate, kakšno psihološko pomoč vam lahko nudi zdravstvo, druga možnost pa je samoplačniški obisk.

Zberite pogum in dokončno pretrgajte stike s toksičnim partnerjem, bodite dosledni v tem in prijavite vsako kršitev na policijo, če se še vedno počutite ogroženi, se lahko obrnete tudi na Društvo SOS telefon in njegovo brezplačno številko 080 11 55. Predvsem pa se osredotočite nase in na svoji hčerki. Želim vam vso srečo!