Šef pravi, da me bo odpustil, ker sem preveč ustrežljiva

Kot 33-letna tajnica direktorja imam težave, ki me lahko resno ogrozijo pri delu. Imam hudo napako, da sem neskončno ubogljiva. Naredim vse, kar mi rečejo, pa ne samo moj šef, kdor koli. Tekam z enega konca na drugega, kamor me pač kdo pošlje, naredim vse, tudi če ni moje delo, sem ponižna in se res nikoli ne uprem, ker se ne znam. Tako je tudi pri mojem delu tajnice. Ne zmorem vsega, zamujam s stvarmi, ki bi jih morala narediti, pa me zmotijo ukazi sodelavcev. Ob obiskih drugih predstavnikov v podjetju sem uslužna, pri tem pa tako pazim, da ne bo komu kaj zmanjkalo, kakega prigrizka, da ne sledim pogovoru in si ne zapisujem, kar bi bilo treba. 

Od nekdaj sem zelo ustrežljiva. Bila sem priden otrok, ubogljiva in zanesljiva. Doma sem iz kmečke družine in smo trije otroci. Jaz sem najstarejša. Starši so me vedno dajali za vzor mlajšima dvema, nalagali so mi tudi več odgovornosti kot njima. Bila sem pridna učenka, dijakinja in študentka. Vsi so bili zadovoljni z mano. Zdi se mi, da tudi zato, ker nikoli nisem naredila nič po svoje in je bilo z mano zelo lahko. Prilagajanje drugim mi je omogočilo, da sem imela dostop v družbo, ki bi mi bila kot kmečkemu dekletu zaprta. Žal pa je tudi res, da sem imela bolj vlogo deklice za vse. Pa se nisem pritoževala. 

Poročena še nisem, a imam resnega fanta. Je precej bolj samozavesten, odločen in gospodovalen, kar mi je po svoje všeč, saj potrebujem nekoga, da me usmerja in vodi. Brez tega sem čisto izgubljena. Moja težava je v tem, da je moj šef nezadovoljen z mano, ker ne opravljam dobro svojega dela. Zelo jasno mi je povedal, da sem preveč in nekritično uslužna in da bo dobil drugo tajnico, če se ne bom spremenila. Ali si lahko pomagam sama? Že zdaj prebiram razne knjige in mislim, da sem se našla v njih. 

Socialna vloga, ki je precej dobimo že v otroštvu, izoblikuje naše vedenje v skupnosti. Vašo so deloma določili že starši, ki so od vas pričakovali ubogljivost in podrejanje. Najbrž niste imeli občutka, da se lahko vedete tudi drugače. Starši so imeli svoja pričakovanja in vi ste jih izpolnjevali. Sčasoma se je verjetno v vas utrdil občutek, da niste odgovorni za svoja dejanja, ampak so tisti, ki so vam ukazali narediti to ali ono. Tako stališče je po svoje zelo udobno, ker ne zahteva samostojnosti, iniciative in poguma.

Zavrnitev prošnje ali zahteve navadno povzroča v ljudeh, ki so se vajeni podrejati, hudo anksioznost. Strah pred tem, da jih ne bodo imeli več radi, jih sprejemali medse in odobravali, lahko hromi.

Podrejanje je sicer v družbi deloma nujno. So poklici, ki temeljijo na njem, in so okoliščine, v katerih vsak razumen človek spozna, da mora ubogati. Posploševanje ubogljivosti na vse življenske situacije pa zna biti hudo naporno in moteče.

Izbrali ste poklic, kjer je ubogljivost pogosto zaželena. Dobili pa ste delovno mesto, kjer vaš predpostavljeni zahteva od vas večjo samostojnost in odgovornost. Verjamem, da ste v hudi stiski, ki pa je lahko dobra motivacija, da spremenite podobo o sebi in svoje vedenje, vendar pa ne morete pričakovati, da bo lahko. Pripravljeni si morate biti vzeti čas za psihoterapevtske obravnave. Če boste samo prebirali knjige, se boste kmalu znašli v krogu, ko ne boste več vedeli, ne kod ne kam. Vaše vedenje je namreč preveč zakoreninjeno, da bi ga tako zlahka odpravili. Dober psihoterapevt vas bo lepo usmerjal k cilju, namreč da boste postali zrela in odgovorna oseba, ki zna reči ne, kadar je treba.