Razmišljam o otroku, a se bojim, da me bo oviral

Pozdravljeni,

pred časom sem zamenjala službo in se razšla s partnerjem, s katerim res nisva bila več za skupaj in sva se razšla brez travm in slabe volje. Že dlje časa se skušam motivirati za karkoli, pa mi ne gre. Ker sem nekaj podedovala, se ukvarjam s turizmom, a sedaj mi je epidemija prekrižala načrte. Sicer mi ni hudega, imam prihranke in živim dobro. A nimam nobenega veselja. Svet se mi zdi zavožen, veliko stvari je narobe, ljudje so vsak zase.

Rada bi verjela v dobro, v ljubezen in čudeže, zato hodim na razne delavnice, pa ni napredka. Ni premika. Indijo sem obiskala že šestkrat, takrat vedno najdem smisel. Potem se vrnem nazaj, pa je vse po starem. Vse, kar opazim, je sivina.

S starši se dobro razumem, brat ima otroke in z nečaki se imam vedno lepo. A zase nekako ne znam najti mesta pod soncem. Bila sem že pri psihologinji, pa je rekla, da nisem depresivna. Razmišljala sem, da bi morda imela lastne otroke, imam še čas, a ne vidim motivacije. Mislim, da bi me otrok samo oviral.

Veliko tudi potujem, a me tudi to ne osrečuje več. Kamorkoli grem, je vse bolj ali manj isto. Ljudje so polni svojih skrbi in življenje teče mimo. To me straši, da bom tudi jaz končala tako – brez veselja. Res ne bi rada tako životarila brez smisla, ko pa berem izpovedi ljudi, ki se jim godijo imenitne stvari in so srečni. Mi lahko pomagate, kaj mi je, kaj se je zgodilo, da sem taka, ves čas ista?

Draga bralka,

zdi se, da vam je življenje naklonilo veliko lepih dimenzij bivanja. Pišete, da živite dobro. Brez večjih finančnih in eksistenčnih stisk. Potujete, imate neko finančno zaledje in dom, kjer ste sprejeti. Svojih otrok še nimate. Prav tako večkrat poudarite, da ste brez notranje motivacije. Zdi se, da vam je obilje otopilo čute za vse barve življenja, ki se odvijajo pred vami. Notranja ali intrinzična motivacija pa je kot ogenj duše in moč duha tista energija, ki človeka žene. Žene mimo zapovedi, konvencij ter znanega in možnega.

Vprašanje je, ali se s tem zanosom rodimo ali nas nekje pričaka in ali ga lahko ponovno poiščemo? Pogosto so nam lahko vir navdiha drugi ljudje, v katerih uzremo tisto nekaj več: ali prek partnerskih povezav ali drugih druženj, kjer so nam skupni hobiji in pustolovščine. Pravite, da veliko potujete in da nimate nekega dolgočasnega bivanja, a da kljub vsemu ne vidite druge barve kot sivo. Torej, vašega notranjega ognja ni čutiti. Razlogov za to je lahko več:

• Morda že predolgo časa živite na »varni strani«, kjer se vselej gibate po znanih rutah in ozemljih, ki vas ne morejo presenetiti in s tem vaše rutine predramiti.
• Morda nikdar ne tvegate, niti v smislu razmisleka, argumenta in delovanja; če se vselej gibamo na območju »sprejetosti«, težko notranje zažarimo; tudi konflikti imajo svoj pomen, če ne drugega naboj, ki nas požene v akcijo.
• Razlikujete med sveto in nesveto jezo? Obe obstajata, bistvo pa je, da znamo antagonistična čustva, ki tvorijo napetosti, integrirati v svoji duševnosti in jih ne tlačiti umetno z maskami lažnega jaza. Lahko rečemo, da je bila jeza Martina Luthra Kinga sveta, saj je z notranjim ognjem in močjo retoričnih argumentov končal rasno segregacijo; vemo, da je bil ubit, a je za časa življenja žarel brezkompromisno in celovito.
• Potrebujete preskok. Verjetno morate iz svojega uma skočiti v neznano; to ste skušali doseči z duhovnimi vajami in Indijo, morda poskusite s krščanstvom in samostani. Tišina svetih prostorov ima brez dvoma prebojno moč.
• Morda ste preveč sterilni. Kadar smo ujeti v predsodke, smo sterilni, neživljenjski in čistunski. Tako se vam lahko zgodi, da vas nekdo zavrne le zato, ker imate o nečem prav in ne zato, ker se motite. Človek, ki si upa tudi motiti se, pa je človek bivanja. Ni umeten ali sterilen.

Kakšni ste vi? Ali dovolite življenju, da se vas dotakne? Kadar v sebi otopimo, ne čutimo več pozitivnih in negativnih čustev ter notranjih vzgibov. Ste se nekje odrekli čutenju celovitosti, katere del je tudi bolečina, in istočasno izgubili sposobnost občutenja radosti? Mislim, da je prav, da si dovolite, da se vas dotakne eksistenca. Z vsem, kar je. Takrat boste prepoznali, da je vaša pot v občudovanju vsega vsakdanjega. In tako boste smisel lahko našli že v običajni kaplji vode. Saj je njena pot prav tako pot trenutka, tako kot so vse »večje« poti le nizi točno določenih trenutkov.