Rada bi zaživela skupaj, a se nihče od naju ni pripravljen seliti

Stara sem 39 let in sem mama 14-letne hčerke. Pred dobrima dvema letoma sem spoznala moškega, očeta treh najstnikov, in se vanj zaljubila. Karakterno sva si zelo podobna, imava podobne hobije in se lepo razumeva. Vsaj do pred kratkim. Po dveh letih sem si želela, da narediva korak naprej in se pogovoriva o najini prihodnosti. Naj pojasnim, da živiva v precej oddaljenih krajih. Hčerka živi pri meni in ob vikendih obiskuje svojega očeta, moj prijatelj pa ima otroke vsak drugi teden. Doslej sva skupaj preživljala vikende in tedne, ko je bil brez otrok. Predlagala sem mu, da se preseli bliže mojemu domu in skupaj nekaj ustvariva. Tu pa nastane problem. Pravi, da ni pripravljen prodati vsega, kar je ustvaril. Poleg tega bi bil to velik šok za njegove otroke. Rekel mi je, da doslej niti ni razmišljal o najini skupni prihodnosti. Naj povem, da se tudi jaz ne želim preseliti k njemu, ker me njegov dom spominja na njegovo prejšnjo zvezo. Verjamem, da bi bila to velika sprememba za vse. Težko nama je, ker ne znava rešiti problema. Prav tako pa ne zmorem sprejeti dejstva, da bi bilo vsega konec, ko mi je le uspelo najti nekoga, ki mi res ustreza. Da bi še naprej živela tako kot zdaj, pa tudi ne gre več, ker vedno znova naletiva na slabo voljo pri meni ali njem. Hvala za vaš pogled na okoliščine in morebitno rešitev problema.

Radi bi si ustvarili dom z osebo, ki vam res ustreza, vendar ne veste, kako. Njegova selitev bliže k vam ni sprejemljiva rešitev, vaša selitev k njemu tudi ne. Kako naprej?

Poskusiva najprej pretresti argumente, ki jih navajate v svoji pripovedi. Prijatelj se izgovarja na svoje otroke, češ da bi bil to zanje velik šok. S čim pa to utemeljuje? Njegovi najstniki so navajeni preživljati polovico časa z enim, polovico časa z drugim staršem. Selijo se iz enega kraja v drugega in nazaj. Če bi s prijateljem zaživela v novem domu, bi otroci morali enega izmed obeh krajev zamenjati z novim. Mislim, da to ne bi smel biti velik problem. Večja sprememba bi bila, da bi si po selitvi začeli dom deliti z vami in vašo hčerko. Bi lahko bil to problem? Ali pa je morda težava v njihovi mami? Bi ona imela pomisleke, če bi se njen bivši vselil v dom z novo partnerico in bi njeni otroci vsak drug teden preživljali z njo?

Večja težava je najbrž menjava šolskega okolja. Vaša hčerka končuje osnovno šolo in bo v vsakem primeru zamenjala šolsko okolje. Ali bi se bili vi pripravljeni preseliti v bližino prijateljevega domačega kraja, tako da njegovi otroci ne bi doživljali stiske ob menjavi učiteljev in sošolcev?

Morda bi bila vaša selitev v prijateljev dom zaradi okoliščin bolj sprejemljiva. Če vas moti nevidna prisotnost njegove bivše, se lahko odločita, da prenovita del doma, denimo, začneta pri spalnici in nadaljujeta z drugimi prostori. Naj pa poudarim, da zaupam vašemu mnenju, da ta rešitev ni dobra.

Napisali ste, da prijatelj doslej ni razmišljal o vajini skupni prihodnosti. Ali si morda tega ne želi? Kakšne so njegove želje in pričakovanja? Morda ta trenutek ne čuti potrebe po tem, da bi delil isti dom z vami. Toda le bivanje v istem domu omogoča izkusiti partnersko srečo v celoti. Poleg tega bodo otroci enkrat odrasli, si ustvarili svoje družine in se poslovili in takrat bosta ostala sama. Selitev v skupen dom sicer pomeni vrsto kratkoročnih težav, ki bi se jim prijatelj morda rad izognil, vendar prinaša dolgoročno korist. Verjamem tudi, da se težko loči od vsega, kar je ustvaril. Toda, kaj nam pomagajo materialne dobrine, če jih nimamo s kom deliti?

Potrebujeta iskren pogovor o vajinih potrebah in željah in poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za oba. Ugotoviti morata, kaj so vajine minimalne zahteve, pri katerih ne moreta popustiti. Če bosta našla ta skupni imenovalec, potem je le še vprašanje vajine volje, da si ustvarita skupni dom, kjer koli že bo.

Kako se lotiti te zahtevne naloge? Najprej naredita seznam vseh možnih rešitev, tudi takšnih, ki enemu ali drugemu ne ustrezajo. Potem jih ovrednotita in se odločita, katera se najbolj približa željam enega in drugega. Pri tem se zavedajta, da najbrž ne bo mogoče najti takšne, ki bi povsem ustrezala obema. Treba bo skleniti kompromis. Ko bosta izbrala najboljšo rešitev, sprejmita odločitev ter se zavežita, da jo bosta uresničila. Potem določita vmesne cilje: kaj bo kdo storil, kako in do kdaj. Upam, da vama bo uspelo. Srečno!