Rada bi imela, a me skrbi fantovo pijančevanje

S fantom sva skupaj skoraj tri leta. On ima 35, jaz 33 let. Imava se rada in se dobro razumeva, zdaj sva začela načrtovati družino. Oba sva visoko izobražena, z dobro službo, prijatelji in obilico stvari, ki jih počneva v prostem času. In tu se začne težava. Ko se dobimo s prijatelji (zlasti njegovimi) na pijači, se druženje skoraj vedno konča z mačkom naslednji dan. Tri, pet, sedem tudi deset piv (vedno le pivo) in en kup slabe volje z moje strani, jaz namreč zelo malo pijem in ta opivanja težko prenašam. Ko pije, fant ne zna reči ne, in čeprav ga prosim, da greva domov ali naj se brzda, se ne more oziroma noče. Ponavadi ostane do konca, pa še bi bil, če ne bi že vsi odšli.

Oba imava precej stresni službi, on dela tudi do pozno zvečer in včasih s kolegi zavije še do najbližjega lokala. Pravi, da pretiravam, ko mu težim, da mi ta popivanja niso všeč, in da ni v tem nič nevarnega. Se pač sprosti. Imam slabo izkušnjo z alkoholizmom v družini in sem tudi zaradi tega najbrž še toliko bolj občutljiva. Ne vem, kako bo odnos funkcioniral, ko bova imela otroke. Že večkrat sva se pogovarjala o tem, a fant pravi, naj si ne delam skrbi po nepotrebnem, da bo vse vredu, v isti sapi pa mi zagotovi, da bo svoja druženja s kolegi do jutranjih ur obdržal. Do tega pride vsaj enkrat na mesec, v poletnih mesecih pa precej pogosteje, ker se pač več družimo. Doma ne pije in med službo tudi ne. Tudi z mojimi prijatelji skoraj ne.

Ne vem več, ali sem preveč občutljiva ali preveč pričakujem, ko mislim, da se je pri teh letih treba zresniti in biti odgovoren, ali pa res pretiravam. Ko se okajen primaje domov, me včasih vse mine in sem na tem, da bi spokala kovčke in šla. Pravi, da se je zaradi mene precej spremenil na bolje, da je veliko manj tega popivanja in da ga kolegi in kolegice vsak dan vabijo na pijačo, ampak ne gre, ker ve, da meni ne bi bilo všeč. Vsa njegova družba je taka, otrok nimajo, punce in fantje pa so očitno bolj strpni kot jaz in jim ta način življenja ustreza.

Res ne vem, kaj lahko naredim. Proti druženjem nimam nič, tudi jaz se rada zabavam, se pa včasih počutim kot med najstniki. Nočem preveč posegati vanj in mu jemati svobode; na koncu koncev sem z njim zato, ker mi je všeč tak, kot je. Hkrati pa me ta popivanja utrujajo in se zaradi njih bojim prihodnosti. Bojim se tudi, da bo v sebi nosil zamero, da se mora zaradi mene odrekati stvarem, ki mu toliko pomenijo. Imate kak nasvet?

V naši družbi še vedno vlada izjemno visoka toleranca do popivanja in alkoholizma. Nihče se preveč ne vznemirja ob opijanju mladih, še osnovnošolcev, ko se ga mnogi vsak teden nalijejo na žurih. Mnogo odraslih alkoholikov je začelo tako. Če ne prej, pa vsaj v srednji šoli. Včasih preteče nekaj let, lahko tudi deset, da kdo postane alkoholik.

Oblika opijanja, ki jo goji vaš partner, je ena tistih, ki se mnogim zdi normalna in sprejemljiva. Pri tem gre za popolnoma zmotno mnenje. Vaš partner pravi, da se tako pač sprosti. Za sprostitev torej potrebuje alkoholno omamo, ker se v treznem stanju očitno ni zmožen sprostiti in zabavati. Vsi živimo s stresi, pa vendar se mnogi sproščajo in uživajo v različnih dejavnostih s področja športa, kulture in zabave. To so tiste dejavnosti, ki posameznika napolnijo z energijo, ob katerih začuti veselje, notranje zadovoljstvo in sprostitev. Partnerja, ki se ljubita, bosta vedno našla kaj, pri čemer bosta svojo potrebo po zabavi in sprostitvi lahko izživljala skupaj.

Povsem upravičeno ste zaskrbljeni glede na to, kako se vaš partner odziva na vaše pobude, naj se preneha opijati. Alkoholik nikoli ne prizna, da je odvisnik. Tudi vaš partner se lahko preizkusi. Preizkus pomeni šest tednov popolne abstinence, niti kapljice alkohola. Ali ste prepričani, da bi prestal ta preizkus?

Alkoholiki so različni, niso le taki, ki jih videvamo vsak dan, kako se opotekajo po svojih poteh. So tudi taki, ki se ga napijejo vsak vikend ali le enkrat na mesec. Strokovno jim pravimo občasni alkoholiki.

Izkušnja z alkoholizmom v družini se pri vas kaže v premajhni občutljivosti za partnerjevo vedenje in ne v preveliki, kot zmotno mislite. Vsaka čustveno zrela ženska bi že pred časom končala zvezo z moškim, kot je vaš partner, vi pa še kar vztrajate. Ni naključje, da ste si izbrali partnerja, ki ima težave z alkoholom. Predvidevam, da ste imeli očeta alkoholika. Očetovega alkoholizma in odnosa med njim in vami niste nikoli predelali. Tako ste ga kot breme prinesli v partnerski odnos, kjer nadaljujete svoje jalovo delo. Čeprav ne pijete, je alkoholizem napravil veliko škodo čustvenemu svetu vaše osebnosti.

Pravite, da vam je partner všeč tak, kot je! Ali se sploh zavedate, kaj to pomeni? Kaj njegov odnos do opijanja pove o njem samem? Zamislite se malo nad tem. Kako ima lahko moški, ki se opit privleče domov, vsaj trohico samospoštovanja? Kakšen moški je to? Nikakršen, je le pomilovanja vredna kreatura. Človek, ki ne spoštuje sebe, ni zmožen spoštovati niti drugih, še manj pa jih ljubiti. Tudi vi se ne spoštujete. Prav tako kot on ste neodgovorni, ker vztrajate z njim in celo načrtujete družino. Zakaj mu ne postavite ultimata: jaz ali tvoje opijanje z družbo! Tukaj ni srednje poti. Za vas je ne sme biti! Če se bo odločil za svojo svobodo, ker se ne zaveda, da je le suženj, potem ga mirno prepustite njegovemu gospodarju alkoholu. Tak, kot je, ni sposoben ljubiti.

Glede na vprašanja in dvome, ki se vam zastavljajo in na katera sem vam poskusila odgovoriti, menim, da lahko precej naredite za svoj osebnostni razvoj, če se boste le odločili za to. Stisko, v kateri ste se znašli, sprejmite kot življenjski izziv. Mnogo uspeha ob delu pri sebi vam želim.