Za ljubezen moramo dozoreti
Dragi g. bralec.
Zelo mehko in iskreno ste naslovili tri pojme, ki obče obarvajo besedo zakon: odgovornost, zvestoba, podpora. Če se dotakneva odgovornosti, imata v zakonu oba partnerja to nalogo; enako velja za drugi dve besedi. Drug drugemu smo si zvesti in v oporo, in če so v zakonu rojeni ali pridobljeni otroci, je potrebno zanje skrbeti. In če ste opazili, v besedo zakon nisem vpisala pojmov, kot so ljubezen, strast, opoj. Mar to pomeni, da vsi zakonci mukotrpno tavajo iz enega večera v drugega, oropani kipečega hrepenenja in radožive obljube, ki sladi tako jutra kot večere? Statistike kažejo, da se ogromno ljudi loči, ponovno poroči … Nekateri imajo raje dvojna življenja in, kot pišete tudi sami, je tako ustrezalo tudi vam. Torej, kako razumemo pojem zakona, tudi določa, kako ga živimo. Če je zakon le breme in igra, brez ljubeče navzočnosti, vemo, kakšen bo verjeten epilog.
Kdo lahko sodi? Vsak, ki ne vidi dlje od svojega nosu. In obča morala ni enaka etiki srca; morala je izum uma, ko piše zakone, da prepreči misel na slabo. Da obvaruje celoto pred propadom. Kar je funkcionalno in smiselno, zato se pri takšnih temah največkrat sklicujemo na moralo, da zavarujemo celoto (družino, otroke). A morala in dobrota nimata skupnega izvora. Ker dobri ljudje delajo dobra dela, a vsak, ki naredi dobro delo, ni nujno dober. Pa tudi ne slab. Vse kategorije, kjer se presoja o dobrem ali slabem, so polarizirane in polne predsodkov in paradoksov. In morda je ideja zakona eden največjih paradoksov sodobnega časa. Če je zvestoba le beseda in podpora le sinonim za iskreno sodelovanje, odnos ni čist, še manj pretočen.
Morda so si ljudje zvesti le v iluzijah? Križu ki ga nosijo, misleč, da se to od njih pričakuje?
Pa je možno noro ljubiti do groba? Seveda je. Morda ne iste osebe, a medij ljubezni ostaja isti. Tako pišete tudi sami, našli ste ljubečo žensko, morda poslednjo. A za iskreno ljubezen moramo dozoreti in pogumno tvegati. In ko se v pojem »zakona« ali »partnerstva« vmeša vse tisto, kar ljubezen dveh ni, torej preračunljivosti, izigravanja, izsiljevanja (z otroci), manipulacije, materializem, nesprejemanje, obsojanje, igra, videz in predstava za druge itd., so na obzorju nepremostljive težave. Kako boste ljubili nekoga, ki vam z vsem, kar je, kaže, da to, kar ste, ni tisto, kar on/ona želi?
Pomemben kriterij ujemanja dveh duš je v občutku, ki vam ga oseba nudi, ko ste v njeni bližini. Saj nas vsak, s katerim smo v prijateljskem ali ljubezenskem odnosu, nagovarja ne zgolj z besedami, pač pa z bližino in s prisotnostjo. Z bitjem, ki se ob nas razvija prosto in spontano. In ko je med dvema prost pretok, tako v mislih, občutkih in čutenjih, so pogoji za zdrav in stabilen ljubezenski odnos izpolnjeni. A teh ravni zavedanja se običajno ne poudarja. Bistvo dobrega partnerskega odnosa je duhovna vez, ki dva ne samo povezuje, pač pa tudi varuje.
Svetujem vam, da se s hčerko veliko pogovarjate. O življenju, o pomenu bližine, o njenih občutkih. Enako svetujem, da naredite z zetom. Skušajte ujeti melodijo njegovega srca. Predvsem ugotovite, kaj mu manjka. Morda postanete »prevajalec« njunih tišin in idej, za katere niti ne vesta, da jih nosita v sebi. Za njuno ločitev je še čas. In zakaj ravno njima ne bi uspelo? Prav tako pa morda poveste ženi, da ste ji hvaležni. Tudi njena prisotnost vas je oblikovala v človeka, kakršni ste. In več miline, kot boste sposobni vnesti v odnos, več oplajanja dobrega vas čaka. Vedite pa, da je vaša vloga v zakonu hčere zelo omejena, tako da lahko veliko storite s pravimi in nežnimi koraki ter s taktnostjo, ki ste jo brez dvoma v življenju že pridobili. Srečno!
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: