Prijateljico uničuje preambiciozen oče

Oče moje najboljše prijateljice je zelo uspešen in so vsi ponosni nanj. Cela družina se veseli njegovih poslovnih uspehov in na sploh vsega, kar mu uspe. Res je veliko dosegel in tudi ostale družinske člane zelo spodbuja k temu, da bi jim uspevalo. Vse se vrti okrog motivacije, sposobnosti, dela, doseganja ciljev in dokazovanja. Pri njih doma so na prvem mestu pomembni ljudje in tisti, ki imajo veljavo. Prijateljica pa nima nobenih želja v smeri, ki jih je začrtal njen oče. Je pesnica, rada bi šla študirati književnost in jezike. Denar je ne zanima, a oče jo sili v ekonomijo, medicino in podobne poklice. Oče in mama jo z zahtevami zelo dušita. Vsega imajo dovolj, so bogati, a je vseeno prijateljica v hudih stiskah. Začela se je rezati po nogah, tako da tega ni še nihče videl, le meni je pokazala. Sedaj, ko je konec šolskega leta in ko ne pritiskajo na njo zaradi ocen, je bolje. Smisli se mi, ne vem, kaj naj naredim. Kaj mi svetujete? Razmišljam, da bi se pogovorila z njenimi starši. Zakaj ji ne dajo svobode? Ali ni tako, da ko imaš nekoga rad, ga pustiš, da sam najde svojo pot?

Draga Ana, hvala za vaše pismo. Ker smo objavili skrajšanega, bom skušala za vas odgovoriti tako, da vam najbolje pomaga.

1. Kaj je ljubezen, je res pravo vprašanje. Se strinjam. Ko ljubimo, osvobajamo. Obenem pa velja, da imamo ob ljubezni in svobodi tudi odgovornost. Tako do sebe, staršev, okolja kot do svojih sanj. In ko smo mlajši, v vašem primeru najstniki tik pred polnoletnostjo, vsi svetovi kar naenkrat trčijo skupaj. In takrat pride do stisk, ki jih opisujete.

2. Tudi starši imajo svoje pravice in dolžnosti; gotovo pretirane ambicije roditeljev zatirajo naravni potencial otroka, da »raztegne veje« rasti v smereh, ki so zanj prave. In starši, ki vzgajajo v slabem vzdušju in napetosti, pogosto tega ne vidijo. A vse več je delavnic in odprtih diskusij, ki te dileme odpirajo. In takšni starši, ki dovolijo svobodo, morajo tudi sami imeti osvobojen um. Imeti globino in čas, da prisluhnejo sebi in svojim željam ter željam svojih otrok. Vprašanje je, kako je s starši prijateljice. Morda imajo svoje stiske, se ne znajo pogovarjati ali sploh ne dojamejo, kako slabo vplivajo na hčer? Veste, pogosto delamo napake v dobri veri, da delamo prav. To, da se vaša prijateljica reže, je zelo zaskrbljujoče. Dobro, da ima oporo v vas. Da ve, da je sprejeta, da vam kaže svoje stiske in rane. Predlagam, da se s prijateljico oglasite pri profesionalnem svetovalcu v šoli, če mu/ji lahko zaupate. Ob modrih ljudeh se takšne težave rešijo modro in uravnoteženo. Ob obsojajočih, krivde in predsodkov polnih ljudeh se lahko stanje poslabša. Tudi vi ste mlada dijakinja, teža teh bremen je lahko za vas pretežka. A obenem izkazujete visoko zrelost in trezno presojo, kar je pohvalno. Prepričana sem, da boste z mirnim tonom in notranjim ubranim vedenjem s prijateljico prek pogovora s starši nekaj dosegli.

Niste še zapisali, ali ste s starši prijateljice v dobrih odnosih. Kaj pa vaši starši, se poznajo z njimi? Včasih se kakšna težava reši prek zgleda pri drugih ljudeh ali dobre diskusije, kjer nihče ne obsoja, pač pa skuša razumeti vpletene strani. Vsekakor potrebujete tudi vi sami oporo in vodstvo pri tej dilemi. In hvala za vaš pogum, da ste se odprli in napisali pismo. Morda ga starši preberejo. Morda se v teh kratkih zapisih prepoznajo. Ker kar šteje, je naše ozaveščanje: da res uvidimo, kako dejansko delujemo in kakšen je naš vpliv. Seveda brez prave, konstruktivne kritike to ne gre. In mladi pogumni ljudje večkrat pokažete, kje je prava smer. In kaj vam resnično manjka.