Prijateljica ima mlajšega ljubimca, ki živi dvojno življenje

Spoštovani,

Imam dobro dolgoletno prijateljico, ki je stara 50 let. Je zelo privlačna in ekonomsko samostojna oseba, včeraj pa me je poklicala, da se mi malo izpove in njena stiska mi je dala misliti.

Že dolgo let je ločena. Imela je nekaj neuspešnih zvez, ima pa tudi dva sinova, ki sta zdaj že v poznih dvajsetih letih. Sta samostojna, a starejši še vedno živi pri njej. Zdaj ima problem, ker ima fanta, no bolj ljubimca, ki je od nje mlajši 11 let. Skupaj sta že več kot štiri leta, medtem pa ima on še eno družino, ženo in hčerko staro tri leta. Živi dvojno življenje. Do moje prijateljice je zelo ustrežljiv, kuha ji, ji kupuje stvari in je z njo skoraj vsak dan, domov k ženi in hčerki hodi večinoma samo spat.

Prijateljica ga ima rada, ujameta se v veliko stvareh, a ona se kar ne more odločiti, kaj bi rada. Ima obdobja, ko ga naganja stran. Takrat jo on kliče in jo prosi, naj ga ne zapušča in na koncu ona vedno popusti ter ga sprejme nazaj v svoje življenje. Svetovala sem ji, naj premostita ovire in zaživita skupaj, pa mi je rekla, da se boji, da jo bo čez nekaj let zamenjal z mlajšo in da tega ne bi prenesla. Trdi, da ji je tako neresna zveza bolj udobna. Zdi se mi, da sama sebi laže in da ji primanjkuje samozavesti. Za seboj ima namreč težko otroštvo, pri treh letih je ostala brez matere, oče pa je bil pijanec, ki se ni kaj dosti brigal zanjo in njenega brata. Po najboljših močeh jo je vzgajala babica.

Njenega fanta še nisem spoznala, ker se boji z njo v družbo, da ga kdo ne prepozna. Ves čas se skrivata. Sama pred sabo očitno. To je zame pravo mučenje. Prijateljica je na ta račun zanemarila vse družbene stike. Samo še služba, dom in ljubimec so njeno življenje. Po njenih besedah je on zelo ljubosumen, sledi ji, preverja, kje in s kom je, kadar ni z njim. Rekla sem ji, da nad njo izvaja nadzor in da to ni dobro za njeno duševno zdravje, sploh pri teh letih, ko naj bi imela določene življenjske vzorce usvojene. Podzavestno jo je priklenil nase, ker ji ne zaupa, a se ona tega ne zaveda. Logično, ko je pa on pravzaprav zrcalna slika njenega prejšnjega partnerja, ki je bil tudi bolestno ljubosumen, z razliko, da jo je velikokrat še pretepel. Rekla sem ji, da očitno hrepeni po tem, če tolerira takšno vedenje, a ona ves čas zanika realno stanje in opravičuje partnerja.

Moja prijateljica ni slaba oseba in ni mi vseeno zanjo. Od nje sem mlajša deset let. Rada bi ji predlagala obisk strokovnjaka, ki bi ji pomagal razčisti vzorce iz otroštva. Kaj mislite vi?

Hvala za odgovor!  

Spoštovana ga. Vesna,

greva po vrsti. Ali ljubezen pozna leta, ali bog Eros kdaj vpraša, ali je čas, ki ga je določil za zaljubljanje in ljubezen, pravi? Nikoli. Čas ni nikoli pravi. Ali so velike ljubezni dovoljene ali prepovedane? Običajno zahtevajo boj enega partnerja za drugega in/ali obeh - proti sistemu, krivici itn. Tristan in Izolda; Eros in Psihe; Romeo in Julija; Lancelot in Guinevera; Paris in Helena; Orfej in Evridika; Odisej in Penelopa; Kleopatra in Mark Antonij, če omenimo le nekaj slavnih parov, ki so prek medija ljubezni transformirali sebe.

Ali so vse ljubezni velike? Prav vsaka in vse. In zakaj tvegamo? Ker nas prek spoja z idealnim partnerjem obsije božanska ljubezen. Ko v drugem prepoznamo božanskost, ki se prek njega ali nje razodene v nas, zavore padejo. In tisti večni poljub, ki se razodene v resnici, nas za vselej prerodi. To bi bila definicija ljubezni. In ljubezen je izkustvo naključja, hipa in čudenja. Je nepovratna, zato mnogi bežijo od nje. A vsakogar dohiti, prej ali slej. In seveda, z ljubeznijo pride tudi odgovornost.

Seveda lahko partnerski odnos tudi načrtujemo, zlasti še, če nas v neki fazi življenja ljubezen v vsem svojem blišču in naporu ne obišče. Ljudje, ki se odločijo za »racionalni zakon«, niso nujno preračunljivi, kar se običajno meni. Le žar Erosa se jih še ni dotaknil, o čemer podrobneje pišem v knjigi Pogovori z Erosom. Vsak od nas se namreč odloča glede na nabor izkušenj, s katerimi razpolaga. Ta nabor izkušenj je kot kapital in orodje, ki določa našo smer.

Zgodovina odnosov je zgodovina marsičesa, kar je skrito. Ali se v kolektivnem nezavednem medsebojno podpiramo? Ali moški nudijo ženskam tisto, kar potrebujejo? Ali ženske nudijo moškim tisto, kar iščejo? Ali se med spoloma odvija le prikrit boj za prevlado, moč, izkoriščanje, nasilje in spletke? Koliko žensk zares ljubi in podpira svoje moške? Koliko moških zna iz ženske narediti pravo Žensko?

Zgodba vaše prijateljice se lahko bere tako ali drugače. Leta niso problem, prav tako ne njuna, kot pravite, skrivna ljubezen. A težava nastane, ko svojo srečo kujemo na nesreči drugega. Družinsko življenje je odločitev in biti starš je odločitev. Ki jo je seveda moč delno preklicati – torej obelodaniti, da se ne ljubimo več, se osvoboditi in iti vsak svojo pot, s posledicami deljenega skrbništva vred. Ločitev ni več tabu tema niti ne praksa. Ljubeča partnerja naj si nudita varno okolje za rast in razvoj; in če med njima ni erotike, ljubezni, spoštovanja in pretočnosti, je odnos le še mrtva črka na papirju. Ostajati skupaj »zaradi otrok«, marmorja, zlata ali slik, je slaba izbira.

Namreč, ta triletna deklica v trenutni družinski formaciji doživlja prikrit odnos iger med spoloma: med mamo in očetom. Ali mama ve, da ni edina ženska? Kako se počuti, ko je ob možu in deklici? Namreč, deklica gradi nevronske povezave, vzpostavlja se ji struktura nezavednega, moralni imperativ in slika jaza s spolno identifikacijo. Ob starših, ki niso povezani, žarenje za mala bitja ni optimalno. Saj se ne učijo le prek besed; večina primarnega učenja poteka prek simbolnega in nezavednega. Otroci zelo dobro berejo občutkovna stanja in prepoznavajo stanja čustvenega in mentalnega telesa, zaradi česar jih težko preslepite. In ta triletna deklica si zasluži jasno okolje, ki ga trenutno nima.

Večno se ljubimca skrivati ne bosta mogla. In usoda vedno poskrbi, da obelodani ljubezen. Niste pa zapisali, kako ta mlad moški čuti do žene; morda ga tudi ona ne ljubi več in je razhod lahko sporazumen. Otroci ne trpijo, če so starši srečni in vsak na svojem domu: današnji življenjski slog je takšen, da se videvamo ob večerih. Otroci trpijo, ko čutijo boje med staršema: tihe in prikrite ter tiste vidne. Pogosto so zelo zreli in včasih precej bolj modri od staršev. Razumejo, da glas srca ni isto kot dolžnost. In razhodi med dvema so lahko spoštljivi, pravični, pošteni in ljubeči.

Sicer je zgodovina spolov polna travm, tako na strani moške kot ženske populacije; vojne, porodi in umiranja, pravice in svoboščine in šele do pred kratkim izborjena volilna pravica »modernega sveta« kažejo na to, da se odnosi zadnje stoletje hitro razvijajo. Dogme, ki so nekoč veljale, so danes le spomin: splav je dovoljen, ločitev ni več tabu; istospolna ljubezen je del javnega diskurza in žal še vedno prevečkrat obsojana. Istočasno iz raznih koncev sveta beremo o kršitvah pravic žensk in množičnih posilstvih ter drugem nasilju, ki govori o tem, da smo še vedno barbari.

In kako sestaviti takšne izkušnje? Hitro pridemo do epiloga, da vsak sklepa po svojem vzorcu, saj drugače ne more: in več kot vemo, manj sodimo. Zato sta razgledanost in izobraženost tako pomembni komponenti osebnosti. V tem oziru je pogovor z izkušenim in starejšim terapevtom/terapevtko ali svetovalcem/svetovalko izrednega pomena. Saj bolj kot poznamo življenje in usode ljudi, globlje posežemo vase – in takrat pričnemo sprejemati drugačnost. In generirati empatijo. Mlad človek z družino in manjšimi otroci ima pred seboj pot. Pot zorenja. In ko skušamo neko stvar presoditi, moramo zaznati mnogo ravni, ki delujejo istočasno ali pa tudi vsaka po svoje.

To, da dva želita imeti le svoj svet, je zgolj razvojna faza odnosa. Kot pravite, se vaša prijateljica skriva, on pa je dokaj ljubosumnem in teritorialen. Ali gre za vročo ali nevarno strast, ki je vselej v procesu sprememb, ne vemo iz opisa. Vsak odnos je v procesu sprememb. Morda je pomembna opomba ta, da je imela prijateljica v preteklosti nasilnega partnerja. Da je bila tepena. Ker ko se žensko zapre v ozek krog, izgubi možnosti: tako uvida, premisleka in izhoda. Ker, kaj nas v naših odnosih resnično strezni? Izkušnje drugih. In če živimo le z enim človekom na samotnem otoku, ga ne moremo niti preizkusiti, spoznati ali opazovati. Niti on nas. Zato bivamo v deljeni iluziji. Učimo pa se prek izkušenj in predvsem, raznolikih zgodb, ki jih piše življenje. Zato nikdar ni dobro, da se zapiramo v svoj svet. To je sektaštvo, ki ima zgolj en namen: enoumje.

Ko ima nekdo ogromno uvidov, ga težko obvladujete. Lahko pa ga prepričate – z lastnim znanjem, močjo argumenta in iskrenostjo. Zato zelo inteligentnih ljudi ozke srenje ne marajo, ker takšni ljudje nosijo drugačne poglede, uvide in z njimi osvobajajo. Torej, prijateljica mora ohranjati svojo avtonomijo, da se ne zapre v nekaj, kar lahko postane obsedena, težka in neodgovorna ljubezen. Patološka, ljubosumna in zaščitniška ljubezen duši. Cvet ljubezni preneha dehteti in partnerja nista več složna. Po drugi strani je družina krog, ki mora ohranjati svojo avtonomijo: a ne s ciljem, da se nekoga ustavlja na poti rasti. S  tem, da se ga nadzira, kontrolira in se mu prikrito ali odkrito »reže krila«. Ali se mu maščuje na druge načine.

Prijateljici lahko svetujete, da sama razmisli o lastnih namenih, iskrenosti in o tem, na kakšnih temeljih gradi hišo sreče. Prav isto pa velja za skrivnega ljubimca, očeta triletne deklice in moža žene, ki je morda z njim srečna, morda pa tudi sama razmišlja o razhodu. Zato je iskrenost in spoštljiva taktnost v takšnih primerih minimalni pogoj dobrega epiloga za vse vpletene. Upajmo na najboljše.