Pri 38 sem samska in živim z ostarelim očetom, ki mi ne dovoli na svoje

Stara sem 38 let, samska, edinka. Moji starši so bili preveč zaščitniški, mi povzročali občutke krivde, da moram zanje skrbeti, živeti doma, me komandirali in se vmešavali v moje življenje. Ko sem bila stara 30 let, sem šla v službo v drugo mesto, a se domov vračala, saj tam nisem imela stanovanja. Starše imam rada, vendar so me preveč imeli za otroka, zato še danes mislim, da nisem odrasla. Zdaj živim spet doma, in to skupaj z očetom, starim skoraj 80 let. Ne bi dovolil, da bi bila na svojem, čeprav večino dneva preživim sama.
Problem je v tem, da jaz za svojo nesrečo krivim izključno vzgojo, starši so krivi tudi za to, da nimam partnerja. Ne upam si pripeljati domov moškega, da se ne bi oče vmešaval, strah pa me je tudi intimnosti v domači hiši. Pred časom so mi psihiatri postavili diagnozo osebnostna motnja v okviru borderline osebnosti, mejne osebnosti. Zanima me, kaj to pomeni. Navedena je tudi depresija. Ali je diagnoza res samo posledica vzgoje staršev?
Naj povem, da sem se v mladosti bala predvsem mame, ki je kričala, brala moje dnevnike in me obsojala. Sama sem zmedena, konfliktna, nimam pravih prijateljev, spolnega življenja, počutim se nezrela. Strah me je tudi sosedov. Vrtim se v začaranem krogu. Tudi upokojiti so me hoteli vsaj za štiri ure, pa takrat nisem hotela. Težave me zelo ovirajo, psihiatri pa pravijo, da ni potrebno zdravljenje. Hospitalizirana nisem bila nikoli. Rada bi živela svobodno in srečno, zdravo življenje, prosim za nasvet.
Bralka
Iskanje krivde za vaše stanje ne bo pomagalo
Spoštovana bralka,
kot lahko razberem iz vašega pisma, ste psihiatrično že obravnavani, zdravljenje pa ni doseglo takega učinka, da bi bili svobodni in srečni. Živite pri ostarelem očetu. Krivdo za svoje stanje pa vidite predvsem v vzgoji.
Čustveno neuravnovešena osebnostna motenost, ki jo omenjate, je motnja, ki se kaže v impulzivnem reagiranju ne glede na posledice. Razpoloženje je nepredvidljivo in muhasto. Motena je samopodoba, prisotni so občutki praznine. Medosebni odnosi so pogosto nestabilni, spremlja jih strah pred izgubo. Take osebnostne poteze so bolj ali manj trajne in nespremenljive. Vedenje motenih oseb je povezano s težavami v odnosih z ljudmi. Čustvovanje se pogosto nagiba v depresijo.
Na nastanek osebnostne motnje vplivajo dednost, konstitucijski ter psihološki dejavniki in tudi okolje. Psihiatrična pomoč osebam z osebnostno motnjo ima precejšnje omejitve in je navadno usmerjena v zdravljenje kakšne druge spremljajoče duševne motnje. Psihoterapevtske tehnike so lahko različne, vendar običajno kratke. Kot sklep bi torej napisala, da iskanje krivde za vaše stanje ne bo prineslo svetle luči v vaše življenje.
Mogoče pa bi vam bilo v pomoč, če bi poskušali sami poiskati zase najprimernejši način življenja. Ni treba, da naredite hud prevrat, pomembne so drobne spremembe in malenkosti, ki vas osrečujejo, ter na koncu koncev tudi sprijaznjenje s tistim, česar pač ne morete spremeniti.
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.