Potrebujete strokovno usposobljenega psihoterapevta

Konflikt med materjo in hčerjo, ki preraste sprejemljive okvire, zaznamuje mnogo družin in vanje vnaša nesrečo in razdor. Konflikt sam po sebi je posledica normalnega psihičnega razvoja deklice in se večinoma ugodno razreši. Nastane zato, ker se hčerka naveže na očeta in doživi mamo kot tekmico.

Če mati ne zna reševati konfliktov s hčerjo in uravnavati njunega odnosa, se spor lahko stopnjuje in deluje kot povod za druga nesoglasja. Če sta žena in mož neuglašena, potem konflikt med materjo in hčerjo priliva olja na ogenj in stopnjuje napetosti v prepir, ki vnese razdor v družino. Mati, ki težko uravnava lastne agresivne impulze, bo iskala žrtev za njihovo sprostitev zunaj sebe in jo najpogosteje našla v svojem partnerju. Slabše osebnostno strukturirana mati bo občutke krivde, ki bodo zato nastali, prenašala na otroke in njih krivila za nastali položaj. Moški v takšni situaciji pogosto poskuša delovati kot blažilec, saj bi sicer razmere lahko postale nevzdržne. Ali pa se umakne: tako da se odseli in zapusti družino ali v bolezen in v skrajnih primerih smrt (hoteno ali nehoteno). Takšen izid konflikta ženi/materi spet sproža občutke krivde, ki jih ponovno blaži tako, da si poišče krivca (otroka).

Vaš družinski trikotnik, ki se je na določeni točki zataknil in ni doživel ustrezne razrešitve, vas je zaznamoval. Rečemo tudi, da vas je v tisti točki fiksiral. Vsakega moškega, ki ga danes spoznate, primerjate s pokojnim očetom – očeta idealizirate. Če moški ne ustreza tej idealni predstavi, ga ne morete sprejeti. Ker so vaša čustva še vedno vezana na očeta in vam jih ni uspelo v obdobju, ko bi se to moralo zgoditi (okoli petega leta), preusmeriti na drugo osebo in se identificirati z materjo kot nosilko ženske vloge, boste le težko našli moškega, ki vam bo všeč. Kar sem pravkar opisal, je eden izmed vidikov Ojdipovega oziroma Elektrinega kompleksa, manj znanega psihološkega fenomena med laično populacijo, a zelo dobro raziskanega in dokumentiranega pojava v psihološki znanosti.

Opisal sem ozadje vaše družinske situacije, kot ga vidim jaz. Za vas je ta trenutek nepomembno, kdo je kriv za nastalo stanje. To vsekakor niste vi! Tudi če ste zdaj dobili globlji uvid v vašo družinsko dinamiko, vam to dosti ne bo pomagalo. Kar sem opisal, se namreč dogaja na nezavedni ravni. Vi lahko zaznavate le učinke tega dogajanja in brez osvetlitve vsebin iz vaše podzavesti ne bo želene spremembe.

Če bi se hoteli rešiti iz te situacije, bi morali poiskati strokovno pomoč. Morda obstaja še kakšna druga pot, vendar vam eksperimentiranje odsvetujem, ker je povezano s preveč tveganji in pastmi. Potrebujete strokovno usposobljenega psihoterapevta (žensko ali moškega), s katerim bosta raziskovala vzroke vaših vedenjskih vzorcev. To raziskovanje ne bo racionalna razprava – takšne si lahko preberete v mnogih psiholoških knjigah. Spustiti se bo treba v čustveno avanturo, v kateri boste podoživeli dramo vašega družinskega trikotnika, kjer bo poleg vas prvo stransko vlogo igral vaš terapevt. Ob njem boste podoživeli potlačena čustva, strahove in pričakovanja, ona ali on pa se bo z empatičnim sprejemanjem, iskrenim zanimanjem in objektivnostjo z vami o njih pogovoril. V takšnem okolju bodo nastale možnosti za vašo osebnostno spremembo. Takrat boste lahko objektivno in z razdalje pogledali na odnos z materjo, svoja čustva pa osvobodili od očetove figure in si našli partnerja, ki bo čisto običajen moški.