Pri 35 sem sama s štirimi otroki kot izčrpana starka

Za mano sta dva zakona, seveda propadla. Izkupiček so štirje otroci, živijo z mano in jih imam zelo rada, saj so kar pridne duše. Ampak mi pa velikokrat po domače povedano popustijo živci. Vsi so še šoloobvezni in mi res ne znese z vsakim posebej delati naloge, hoditi na roditeljske, jih voziti-spremljati (z avtobusom) na športne dejavnosti in verouk, da ne omenjam kuhanja oz. kako noro veliko pojejo vsak dan. Oba očeta sta seveda izključena, ne zanimajo ju. Zapustila sta me zaradi drugih, jaz bi sicer oprostila že prvemu. Preživnin skoraj ne dajeta, drugi mož, ki nam je »pustil« stanovanje, pa je celo začel po malem groziti, da tako velikega stanovanja ne potrebujemo in da ga bo prodal in mi milostno dal za manjšega, da sta itak samo dvojčka njegova. Meša se mi. Še dobro, da imam solidno plačo, malo mi pomaga mama, svojega življenja pa skoraj nimam več in sem postala prava starka pri 35. Nimam nobene volje in sem želela že nekam skočiti pa se vedno spomnim, da vendarle moram otroke gor spraviti. Kaj naj naredim, ne pošiljajte me po strokovno pomoč, ker nimam ne časa ne denarja.

Kar opisujete, je na žalost v Sloveniji pogost pojav, čeprav je povsem nepravičen, nedopusten in krut. Dejstvo je, da smo priča ekstremno nedodelanemu sistemu glede razvez in posledično skrbi za otroke in ne nazadnje delitvi premoženja. Po večini, razen svetlih izjem, (največkrat) moški po razvezi finančno onemogočajo ženske in v pravem pomenu besede zapustijo otroke. Seveda je treba povedati, da po drugi strani kar največkrat ženske nagajajo tistim očetom, ki si stikov z otroki želijo, in jim tako kažejo lastno prizadetost. Ob tem se ne eni ne drugi, ki nagajajo, ne zavedajo, da delajo kar se da slabo ravno otrokom, ki so v celotni zgodbi popolnoma nemočni in ne krivi! Na žalost lahko rečem, da v Sloveniji dosežete (finančno) izboljšanje le stežka in po možnosti po sodni poti, ki pa je dolgotrajna in zelo draga. V takih primerih je zlata vredno imeti okoli sebe ljudi, ki nam kakor koli pomagajo. Treba se je spoprijeti z okoliščinami, si jih priznati in skušati z njimi zaživeti, tako da jih spravimo v določen sistem. Treba si je organizirati čas, denar … pa naj bo le 30 minut sprehoda v gozd na dan, a je to narejeno izključno zase. Potem pa je dobro najti stvari, ki jih lahko delate skupaj z otroki in vas vse veselijo. Tako lahko poskušate obrniti tako težko stanje v nekaj še vedno izredno lepega. Tukaj so še vedno vaši otročki, ki vas imajo neskončno radi in vas potrebujejo. Še najbolj od vsega srečno.