Preganja me duh pokojnega brata

Pred kratkim sem dopolnila trideset let. Poročena sem z uspešnim poslovnežem, imava tri sinove. Moje težave so starejše od zakona. Pred petnajstimi leti je brat dvojček naredil samomor. Od tedaj se mi vse pogosteje prikazuje in zdi se mi, da želi, naj pridem za njim. Na začetku je pijača pomagala, da ga nisem slišala, zdaj ne več. Na brata sem bila zelo navezana. Ko je odšel, sem ostala sama in izgubljena. Takrat sem spoznala moža in se nanj močno navezala. Na začetku sem bila srečna, prišli so otroci, čeprav si jih nisem zares želela. Mož je bil zaradi službe veliko zdoma. V zakonu nisem srečna, vendar otrok ne morem pustiti. Pred leti sem spoznala prijatelja iz otroštva. Obujala sva spomine in od takrat se redno srečujeva. Kadar sem z njim, se vrnejo občutki, ki sem jih doživljala z bratom. Pogrešam ga, ne morem več živeti brez njega. Ne vem, kako naj se bojujem s spomini. Bojim se, da bo bratov duh zmagal. Upam, da pismo ni tako zmedeno, kot so zmedene moje misli.

Pišete, kot da bi se vaše življenje začelo pri petnajstih. O obdobju otroštva in prvih let pubertete, ki je zelo pomembno za vsakogar, niste napisali niti besede. V kakšni družini ste odraščali, kdo je skrbel za vas? Vaša velika povezanost z bratom mi daje misliti, da sta bila drug drugemu edino zavetje in opora. Njegova izguba in vaša potreba po ljubezni sta vas pripeljali do tega, da ste si mnogo premladi ustvarili družino. Upali ste, da vam bodo mož in otroci dali vse tisto, kar v svoji duši pogrešate, a ste se zmotili. Počutite se osamljeni, niti otroci ne morejo pregnati tega občutka.

Vaša pričakovanja se niso izpolnila in zdaj se zatekate v spomine na brata in ga idealizirate. Celo smisel življenja povezujete z njim. Zveza s prijateljem iz otroštva je dodatno sredstvo za beg iz resničnega sveta. Dolgo že bežite pred seboj, pred vsemi neobvladljivimi vprašanji, občutki in čustvi, ki tlijo v vas in vas ovirajo, da bi lahko sproščeno in zadovoljno zaživeli. Soočiti se boste morali sami s seboj in morali ob pomoči strokovnjaka obvladati svojo preteklost in strahove. Sebe boste morali sprejeti kot ljubezni vredno bitje. Ko vam bo uspelo, bodo počasi izginili zmedenost, strah in osamljenost. V vas se bo naselil duševni mir in začutili boste radost in smisel življenja.

Seveda ne pričakujte, da se bo to zgodilo čez noč. Na razumski ravni lahko vse težave uredimo zelo hitro, čustveni procesi pa zahtevajo čas, da se pokažejo spremembe v nas. Bodite torej potrpežljivi s seboj, vendar vztrajni. Vsega ne boste zmogli sami, čim prej poiščite psihoterapevtsko pomoč. Pri tem vam lahko pomaga osebna zdravnica ali zdravnik. Potrudite se, ne obupajte, to si zaslužite vi in vaši trije otroci.