Posesivna tašča se po smrti moža želi preseliti k nam, zmešalo se nam bo

Moje težave so se začele po smrti tasta pred dobrim letom dni. Pred njegovo smrtjo smo imeli s taščo in tastom normalne stike. Videvali smo se za večje praznike in še kdaj vmes. Žena je bila v rednih telefonskih stikih z mamo in včasih sta šli skupaj nakupovat. Nikoli si nismo bili posebno blizu. Tudi žena je bila prizadeta, ker se njeni mami nisem zdel primeren kandidat za zeta. Kljub temu sva se poročila in ni nama žal. Imava dva otroka, stara 12 in 14 let. Tašča in tast sta imela svoje življenje in se tudi z vnukoma nista kaj dosti ukvarjala. Nič hudega, ker imata v mojih starših dobro babico in dedka. Odkar je tašča vdova, ni več miru pred njo. Po telefonu kliče ženo večkrat na dan in še pozno v noč. Marsikaj, kar bi lahko postorila ali uredila sama, zdaj pričakuje od naju. Vse, kar je urejal njen mož, je padlo na naju. Noben vikend nismo več svobodni. Vsakokrat je treba vprašati mamo, ali želi z nami na izlet, in še upoštevati njene predloge. Pa da ne boste mislili, da je tašča nemočna starka. Za svoja leta je zelo vitalna in urejena gospa. Ob smrti moža se mi je malo zasmilila in privolil sem v to, da je šla lani z nami na morje. To je bila napačna odločitev in ženi sem takoj povedal, da se ne bo ponovilo. Zdaj pa je še slabše. Mama pritiska na ženo in se želi preseliti k nam. Ko mi je včeraj žena to povedala, so mi popustile zavore. Kričal sem nanjo in ji zabrusil, da se bom v tem primeru odselil jaz. Ženo je popadel jok in danes ne govori z mano. Dobro vem, da gresta mama in njena vsiljiva prisotnost tudi njej na jetra, pa tega ne prizna. Vedno bolj je živčna in pogosto jo boli glava. Rad bi razrešil stanje doma. Ob napornem delovnem ritmu potrebujemo svojo zasebnost in mir, da se lahko sprostimo in odpočijemo. Kako naj to dosežem?

Vse, kar ste napisali o svoji tašči, govori o tem, da je razvajena in egocentrična oseba. S svojo hčerko, vašo ženo, uspešno manipulira. Zanjo ji je prav malo mar. To je pokazala tudi s hladnim odnosom do vas, še bolj pa do svojih vnukov. Tako kot ne zna biti babica njim, ker si tega niti ne želi, tudi ni mogla biti dovolj dobra mama svoji hčerki. Privzgojila ji je občutek dolžnosti do matere, nikoli pa ji ni znala pokazati ljubezni. Vaša žena je zdaj ujeta v dvojno zanko. Nezavedno se še vedno bojuje za materino ljubezen, ki je nikoli ni dobila. V sebi čuti stisko in bolečino nedoživetega. V popustljivo vedenje in celo žrtvovanje za materino dobro počutje pa jo sili občutek dolžnosti. Ker ni nikoli dobila materinega priznanja, se čuti nevredno njene ljubezni. Zaradi vsega naštetega ji nikdar ni zmogla postaviti meja in ji bo vedno popuščala. Nujno potrebuje vašo pomoč in podporo. S svojim vedenjem ste jo stisnili v kot. Vaša reakcija je razumljiva. Ženo ste verjetno s tem šokirali. Prav šok je lahko pozitiven in pripelje udeležence na pot reševanja problema. Dejstvo je, da si mora vaša tašča sama na novo osmisliti življenje, tako kot si ga mnogi, ko ostanejo sami. Ne dovolite niti dneva več, da se parazitsko zažira v vašo družino. Vi in vaša žena boste uravnavali stike z njo. Upam, da molk vaše žene ni trajal dolgo in da se spet pogovarjata in iščeta rešitve. Poskušajte ji razložiti mamino vedenje in njen egoizem. Odločno zagovarjajte svoja stališča in ne popuščajte. Morda bo s pomočjo mojega odgovora začela prepoznavati tudi svoje odzive in občutja. Vedeti morate, da bo to šele začetek daljšega, napornega čustvenega procesa, ki naj bi vaši ženi omogočil, da bo videla svoje starše v realni luči. V naši kulturi zrastemo s podobo idealiziranih staršev. Kot otroci verjamemo, da so vsi starši dobri in da imajo radi svoje otroke. Starši nas prepričajo, da so vsa njihova dejanja dejanja ljubezni. Celo takrat, ko gre za njeno nasprotje. V imenu ljubezni jih zanemarjajo, so do otrok nasilni in jih različno zlorabljajo. Čustvene zlorabe so še posebno prikrite in o njih se premalo govori. Tudi pri vaši ženi gre za čustveno zlorabo. Kljub izkušnjam, ki so drugačne, se trudimo za vsako ceno ohraniti neomadeževano podobo staršev. Resnično odrastemo šele, ko jih zmoremo videti v njihovi realnosti. Takrat lahko sprejmemo dejstvo, da so naši starši le ljudje kot vsi drugi, z dobrimi lastnostmi in pomanjkljivostmi. Ko ta spoznanja ponotranjimo, nas razbremenijo in nam pomagajo uravnavati odnose do sebe in drugih. Naj bodo vaše in ženine težave izziv, ki vaju bo spodbudil, da se bosta skupaj trudila za osebno rast. Posebno vaši ženi bi lahko pomagal tudi izkušen terapevt ali terapevtska skupina. Svetujem vama, da si tako pomoč tudi poiščeta. Seveda pa je zanjo tudi vaša opora nenadomestljiva.