Pokojni mož me je oboževal, vsi drugi po njem so razočaranje

Piše vam globoko razočarana gospa srednjih let. Ne vem, zakaj se ravno mene drži taka smola. Ugotavljam, da z moškimi nimam sreče. Dogajajo se mi sami slabi dogodki. Ker je vse povezano z njimi, mi tudi v življenju ne gre zavidljivo. Najprej je bil moj oče velik tiran. Mene in brata je priganjal k delu. Brat je pod pritiskom doštudiral, jaz pa ne. 

Zgodaj sem se poročila s starejšim moškim, ki me je imel rad in je bil tudi premožen, tako da se mi ni bilo treba ubadati z vsakdanjimi skrbmi. Imela sem pomočnico, ki je opravljala gospodinjska dela, jaz pa sem se lahko posvetila sebi in svoji lepoti. Kadar sva z možem kam šla, so me vsi občudovali. Mož je bil zelo ponosen name. Otrok si nisva želela in nekaj let je bilo življenje kot v raju. Vse bivše sošolke so mi zavidale. Potem je mož zbolel za rakom in umrl. Svet se mi je podrl. Velikega premoženja mi ni zapustil, le hišo.

Pokojnine po njem nisem mogla dobiti, delati pa tudi nisem sposobna. Zdravnik mi je rekel, da nimam nobene take bolezni, ki bi me ovirala pri delu. Ampak za navadno delavko jaz nisem. Potem sem spoznala zelo prijaznega moškega in se z njim poročila. Problem pa se je pojavil, ker je čez čas, ko je zaljubljenost minila, postal tiranski, kot moj oče. Zahteval je, da gospodinjim. Zahteval je otroke. Če sva šla v družbo, se je zmrdoval in norčeval, če so me drugi občudovali. Rekel je, da ne delam drugega, kot skrbim zase, da sem kot paket, ki je lepo ovit, notri pa nič ni. Takih žalitev nisem prenesla in sva se ločila. 

Zdaj sem spoznala drugega moškega. Ta mi ne da dovolj denarja. Za vsako stvar mu moram polagati račune. Poleg tega je še poročen in ima otroka, ki še hodita v šolo. Ne vem, kaj naj naredim. Počutim se razočarano, potrto, odrinjeno od življenja. Mislila sem že na najhujše. Kako drugim ženskam uspeva, meni pa ne? Kaj mi svetujete, kdo mi lahko pomaga?

Spoštovana gospa, res vas je življenje pripeljalo do točke, ko bi bilo dobro nekaj spremeniti. Vaše pismo daje vedeti, da ste doslej živeli zelo udobno in vaša glavna skrb ste bili vi sami in vaš zunanji videz. Nekaterim ženskam in nekaterim moškim res uspeva, da živijo na račun partnerjev ali pa celo vse družbe. Eden od partnerjev v taki skupnosti dela, skrbi za vse in se trudi, da ustreže drugemu. Ta pa nima ne želje ne potrebe, da bi bil bolj samostojen in aktiven. Problem nastane, če se delavnemu partnerju kaj zgodi oziroma če zveza kakor koli razpade. Potem je drugi nemočen, nesposoben skrbeti sam zase. Res se lahko pojavi huda stiska. 

Vaš prvi mož je prostovoljno prenašal vaše zahteve. Takih ljudi ni neskončno veliko. Večina pričakuje v partnerstvu dinamično izmenjevanje pravic in dolžnosti pri obeh oziroma vseh vključenih. Ne morete torej pričakovati, pa če ste še tako lepi, da bodo drugi v nedogled skrbeli za vas, v zameno pa dobili – kaj? Doslej vam je to vseeno nekako uspevalo. Potrebne veščine očitno obvladate. Verjetno imate zmožnosti, da se naučite tudi drugih veščin oziroma oblik vedenja. Vaše misli še ne gredo v smer, ko bi se vprašali, kaj lahko storite sami zase. Sprašujete se predvsem, kaj lahko drugi storijo za vas.

Brez vaše odločitve in brez vašega truda nihče, niti strokovnjaki, ne more veliko storiti. Ključna oseba, ki se lahko odloči za spremembo in jo dejansko izpelje, ste vi sami. Drugi vam lahko le nekoliko pomagajo s svojim zgledom, izkušnjami in znanjem. Za tako pomoč pa morate biti dojemljivi, saj ne gre za materialne dobrine. Mogoče bi se bilo torej dobro začeti spraševati: kakšno spremembo hočem narediti pri sebi, kako jo bom izpeljala in kam se lahko obrnem po nasvet. Čim prej boste to storili, toliko bolje. Tudi če boste našli človeka, ki bi bil pripravljen skrbeti za vas, bo vaše življenje nepopolno brez druge izkušnje, namreč da boste tudi vi kaj storili za druge. Predvsem pa bo vaša prihodnost veliko bolj zanesljiva in pestra, če jo boste vzeli v svoje roke.