Počutim se ogoljufano, mož mi je vsa leta lagal in živel vzporedno življenje

Pozdravljeni,

pišem vam, ker v jeseni življenja ugotavlja, ugotavljam, da sem bila v zakonu in nasploh v življenju vedno spregledana. Izhajam iz obrtniške družine, doma se je samo delalo in le tisti, ki je zares delal, je bil pri nas nekaj vreden. Moj oče je bil avtoritaren, do nas otrok ni bil ljubeč, moja mama pa se je vdala v usodo in ni ničesar spreminjala. S to doto sem sama začela svoja partnerstva, se poročila in danes, ko sem pred upokojitvijo, čutim, da sem zavozila.

Moj mož je bil sila nestrpen, center naših svetov s svojim uspešnim podjetjem. Gmotno nas je, mene in vse tri otroke, res preskrbel, a hkrati živel pet življenj, njegove skrivnosti mi že leta nosijo razni njegovi kolegi. Na stara leta tako na dan prihajajo resnice, ki me zelo bremenijo. Ne vem, kako naj jih predelam, sestavim.

Moj zakon ni bil idealen, mož tudi ne. Otroci so danes odrasli, vsak zase. Nimajo kaj dosti sočutja do mene. Bojim se, da padam v neko depresijo. Vse vidim črno in se počutim nepomembno, ogoljufano, spregledano.

Prosim za vaše mnenje. Možu sem povedala, da ne vem, kdo je. Pa pravi, da nas je vedno imel rad in da bo tako ostalo.

Draga ga bralka.

Hvala za vaše pismo. Zdi se, da ste v času razčiščevanja oz. inventure o dogodkih vašega življenja in vseh pomembnih drugih, ki so ali vas še vedno določajo. Kot kaže, ste se znašli v čustvenem krču. In verjetno drži, da perspektiva pogleda na preteklost zavisi od našega notranjega trenutnega stanja. Če se nahajamo v časih rasti, veselja, gradnje bivalnih kotičkov ali zadovoljstva z delom v službi, naš pogled motri vedrina, ki jo nosimo v sebi in običajno žarimo navzven. Po drugi strani pa imamo lahko popoln svet in ljudi v njem, pa smo v sebi žalostni, melanholični. Zato radi poudarjamo, da okoliščine resda določajo naš pogled, a naš odziv nanje je tista svoboda, ki jo imamo.

Zakaj trenutno na moža gledate tako kritično, je vprašanje, ki si zasluži posebno pozornost. Pišete, da so se otroci osamosvojili, odselili in da ste trenutno v nekem vmesnem obdobju, kjer ni več neprestanih aktivnosti in kjer se morda vročica življenjskih pustolovščin pomika na stran. Pretekle resnice, kot jim pravite, ali dogodke danes sprejemate drugače, kot ste jih nekoč. Kaj je tista resnica, ki se kaže v vašem trenutnem življenjskem razdobju, ni zanemarljivo. In vzorce, ki jih ponotranjimo v otroštvu, radi ponavljamo. Smo res vselej ujeti, imamo res zavezane roke?

Zagotovo so lahko objektivne okoliščine tiste, ki nas osiromašijo ali pa nam vzamejo voljo. In vedno je čas, da kaj spremenimo. Na primer, da se odprto pomenite z možem in da skušata skozi spoštljivi dialog poiskati stične točke. Predlagam pa vam, da si poiščete svetovalca ali terapevta/terapevtko, s katerim boste predelali tiste točke vašega življenja in odnosne relacije, ki vas begajo. Mož vam je jasno povedal, da vas ima rad. Zato je prav, da si najdete neko zunanjo oporo, ki vas bo z nevtralnim pogledom opogumila, da greste naprej. In predvsem, lahko vas nauči, kako postati sama sebi najboljši prijatelj. Od tu naprej pa boste točno vedeli, ali ostati v tem odnosu ali pa poiskati nove. Srečno!