Počutim se krivo, ker je mama poskušala narediti samomor

Danes šteje peti dan, odkar je moja mama poskušala narediti samomor. Pojedla je tablete, prerezala žile na roki in skočila skozi podstrešno okno na pločnik pred hišo. Še zmeraj trepetamo za njeno življenje, saj je cela polomljena od hrbtenice do stopal na nogi. Je mati in babica, ki bi ji zdravje pri 68 lahko zavidal vsak, pa vendar … Pred petimi leti je ovdovela, ko je po šestnajstih letih skrbi za mojega invalidnega očeta ostala sama v hiši z mojim bratom. Nikoli ni tožila in jamrala, zapirala se je vase. Vsak poskus, da bi jo spravili v družbo, je bil zaman. Nikamor se ji ni dalo. Sprijaznili smo se, da ji tako pač ustreza in je nismo več silili. Tako je šlo celih pet let.

Ne morem doumeti kaj se je zgodilo, dušim se, čutim težo, ker ne vem, kako jo bom rešila, jezo, krivdo, sram in razočaranje ... Žal mi je, da je nisem večkrat obiskala, se bolj potrudila, da bi iz nje izvlekla, kaj jo teži. Po drugi strani pa ne morem razumeti, zakaj ni sama spregovorila. Kolikokrat mi je govorila, da je še zmeraj jezna na svojega brata, ki je naredil samomor in za sabo pustil družino z majhnimi otroki. Kakšno gorje in breme je s tem povzročil vsem.

Kaj sem naredila narobe, se sprašujem. Ali sem odgovorna za njeno dejanje? Ali sem potemtakem tudi jaz kandidat za samomorilna dejanja? Kako bomo kot družina živeli s tem? Strah me je jutrišnjega dne, strah me je stopiti pred ljudi, s pomenljivimi besedami in pogledi ... Kako bomo skrbeli za mamo naprej, kaj lahko pričakujemo od nje, ali se bo pozdravila, ali bo ponovno poskušala s tem dejanjem? Nešteto vprašanj mi roji po glavi. Vem, da ni obliža za naše rane, a bom vesela vašega mnenja.

Upam, da bodo mami zdravniki (čaka jo več operacij) lahko pomagali, da jo spravijo na noge. Vsekakor so nam dali vedeti, da uspeh zdravljenja ni odvisen samo od njih in bo večje breme ravno na njej. Z njo od usodnega petka nisem več bila, saj je v umetni komi, v UKC pa velja prepoved obiskov, tako da razen enega obžalovanja od nje drugih informacij nimam. Upam, da bo naša zgodba našla odgovor vsaj na kakšno vprašanje, ki nam meša razum.

Lep pozdrav,

Draga gospa,

vaš zapis je ganljiv. Vsakdo, ki se sooči z nenadno travmo ali dogodkom, ki je izven normalnega in običajnega, je pred številnimi izzivi. Vsakdo, ki je kdaj koli spremljal ljudi v težjih fazah življenjskih preizkušenj, o smislu življenja in naših namenih ve povedati zares veliko. In kaj nam naša življenja nosijo? Prav vsak od nas izkusi trnje. Bolečino bivanja. Res pa je, da so nekatere skupine ljudi izrazito izpostavljene težjim vsakodnevnim preizkušnjam, ki iz življenja lahko naredijo živ in goreč pekel.

Kako se počutijo begunci, ki bežijo pred nasiljem? Kako se počutijo otroci, ki doživijo spolne zlorabe? Kako se počutijo ljudje, ki so preživeli vojne grozote, taborišča, lakoto in ostale oblike psihičnega in telesnega trpinčenja? Ljudje, ki so vsakodnevno zasmehovani, ponižani in razžaljeni? Ogoljufani? Po krivem sojeni in obsojeni?

Kako se je počutila vaša mati, da si je želela vzeti življenje? Je imela do tega dejanja pravico? In kdo na tem svetu si jo, ob vašem podrobnem opisu njenega dolgoletnega odrekanja, upa soditi? Kaj je bilo jedro njene identitete, poslanstva? Ko je izgubila moža, je morda obenem izgubila svoj smisel? Morda niti nimamo pravice poznati vseh odgovorov na ta vprašanja, saj se dotikajo tistega najglobljega in neizrekljivega – vprašanja o obstoju nečesa višjega, duhovnega in božjega. Kjer ima vse in vsakdo svoj pomen. Vsaka izkušnja svoj smisel in vsaka odločitev razlog. Tudi takšne, kot jo opisujete.

Vsakdo se je že kdaj vprašal, če je sploh smiselno živeti v svetu, ki dovoli, da tema (navidezno) premaguje svetlobo. Morda se tako zdi na površju in razumem, kako se počutite. Če nekdo od nam bližnjih poskuša storiti samomor, je to dejanje le vrh ledene gore. Vaša mati je skrbela za invalidnega očeta mnogo let; 16 let je dolga doba. Vaša mati si zasluži veliko priznanje. Spoštovanje. In poglobitev v vprašanje, kaj je bila njena pot. In obenem, kaj je ob njej vaša? Kaj bi si mati želela za vas? Da ste srečni, zagotovo.

Vprašanja, kdo je kriv in samo-izpraševanja, če ste vse naredili prav, ob takih dogodkih sovpadejo naravno in minejo prav tako spontano v času. Kako se počutite vi in vaša družina z bratom? Teža, ki jo čutite, je morda njena duša, ki želi oditi v večno luč? Ali pa boj glede tega če naj tu sploh še ostane? Ali imamo pravico zadrževati nam drage in najdražje, ko se odločijo, da je njihov čas prišel? Smrt je kot tabu tema vselej burila duhove. A kot nas učijo tradicionalna verstva, na primer Tibetanska knjiga življenja in umirjanja, je smrt le prehod v druge faze bivanja.

Četudi naš materialni svet priznava le pet čutov, to še ne pomeni, da jih ne obstoji več. Homeopatija na primer govori o štirih subtilnih nivojih. O tem, da smo energija, pripoveduje ves starodavni svet (Egipčanska, Sumerska knjiga mrtvih npr.) Vsa staroselska ljudstva poznajo pogovore z dušami umrlih in dober odnos z duhom prednikov je zanje esencialna prvina bivanja. Za klasične »zdravorazumske« ozkoglede mislece pa so takšna vedenja že znamenja norosti. Kar kaže na nerazgledan in plehak odnos do stvarstva. A kdor spoštuje preteklost, razume sedanjost in je kos močnim trenutkom, kot je ta, s katerim se vi in vaša družina soočate prav zdaj. To so tako imenovane iniciacije ali preobrazbe, kjer se naša zavest dvigne na druge ravni, od koder presojamo sebe in cel svet v celoti drugače. Takšne izkušnje nas za vselej preobrazijo od znotraj in obogatijo.

Vaša mati se zdravi v UKC. Zanjo skrbijo odlični zdravniki, specialisti, medicinske sestre in tehniki ter ostala osebja, ki vsakodnevno razdajajo svojo življenjsko energijo bolnim in pomoči potrebnim. Vaša mati je v dobrih rokah. Svetujem vam, da sprejmete njeno pot in izbiro. Vse, kar vam je dala, živi v vas. Najdite stik z njo v srcu in zmolite. V tišini in tihi meditaciji se bo razjasnilo, kaj je njena pot in kaj je vaša ob njej.

Kaj bodo porekli vaši sosedje, pa ne bi razmišljala. Vsak odgovarja zase. In kdor spoštuje življenje, ga življenje podpre nazaj. Tudi smrt je del življenja. Njen integralni del. Tako so tudi vprašanja o evtanaziji humana, saj trpljenje brez možnosti dostojnega bivanja ni bivanje, niti življenje. In pot krivde ter obžalovanja je le začasna. Saj smo povezani in ostanemo povezani, četudi naša telesa preminejo. Največje darilo, ki ga lahko podarite svoji materi in očetu, je vera v dobro. V dobro, ki nas napaja in polni na tistih ravneh, ki so očem nevidne. Pred dnevi sem poslušala čudovito pesem gospe Ane Soklič Voda. Njena energija in čudovit vokal zame žarita presežek, tisto nekaj več. Govori o veri. O moči luči, ki jo razumejo največkrat tisti, ki prestanejo najtežje preizkušnje, o katerih tudi sama izreče stavek ali dva. Verjamem v vas, da boste prepoznali svetlobo ob mamini odločitvi in našli notranji mir v sebi. Ter ohranili vero v dobro.

Kar se tiče genetike, se vedenja ne kopirajo avtomatsko. Vsak od nas ima priložnost in dar življenja. In s trdim delom na sebi, odpuščanjem in ljubeznijo lahko veliko spremenimo; torej, vas ne čaka ista usoda. Zakaj bi vas? Kako bo z zdravjem mame, ki je poškodovana in v umetni komi, bo pokazal čas in inteligenca, ki ji rečemo bog in je na svojske načine opisana v monoteističnih in ostalih verskih in religijskih izkušnjah. Saj o tem, kdaj pride naš čas, ne odločamo sami. Na kar lahko vplivamo, pa je naš odnos do minevanja; kajti vsi smo le hipni in naš vpliv na veličino stvarstva je majhen. A največji vpliv sooblikujemo takrat, ko stopamo po poti preizkušnje z vero in ljubeznijo v srcu. Ko odpustimo in blagoslovimo vse preizkušnje, ki nas objamejo.

Vam in vaši družini želim, da vas objame vse dobro tega sveta. Smo v mislih z vami!