Počutim se krivo, da bi mamo dala v dom

Oglašam se vam, ker ne vemo, kako naprej. Znašli smo se v nekakšni dilemi, ki se tiče predvsem naše družine, in v zadnjih mesecih vsi razmišljamo samo o tem. Gre za mojo mamo, ki živi sama polpokretna. Mama je že pred leti ostala sama in do pred nekaj časa kar uspešno skrbela sama zase, saj je precej vitalna. Našo pomoč je v večji meri zavračala, seveda pa smo ob vikendih oz. kolikor čas dopušča, kljub temu hodili na obiske, ji pomagali pri nakupih. Poleti pa je doživela infarkt, kar je precej vplivalo na njeno samostojnost. Gibljivost je okrnjena in mama se je le s težavo sprijaznila, da ne bo več tako, kot je bilo. Ker sem njena edina hči, je tudi na meni vsa odgovornost za njeno skrb, in glede na to, da imava z možem v službi odgovorne funkcije, si ne morem privoščiti, da bi jo dnevno obiskovala in skrbela zanjo. Mama mi ponavlja, naj jo damo v dom, ker s tem nima težav, meni pa se srce trga ob tej misli, obenem pa se bojim, da to govori samo zato, da bi nam olajšala odločitev. Potem pa še slišim toliko groznih zgodb iz domov za ostarele, da me ob tej misli še bolj mine. Mislim, da bi se počutila neizmerno krivo, če bi dala mamo v dom, obenem pa vem, da tako ne bo šlo naprej. Znašli smo se v veliki dilemi in sploh ne vem, kakšno odločitev bi sprejeli, da bo za vse dobro. Vsak namig bo dobrodošel.

Življenje je sestavljeno iz ciklov in ena od življenjskih odločitev, ki pride skupaj s starši v starosti, je tudi ta, s katero se soočate vi. Najteže je, ko človek zaradi različnih razlogov ni več toliko pri moči, da bi skrbel sam zase, in zato so nujno potrebne tudi odločitve, kako naprej. Popolnoma razumljivo je, da ste v dilemi in da vas prevevajo občutki krivde, saj kot pravite sami, vam srce ne da, da bi se vaša mama preselila v dom. 

Pravite, da je toliko storila za vse vas, da bi se počutili, kot da jo izdajate, še huje, kot da jo boste zavrgli. Razumem vaše občutke, saj ste z mamo imeli vseskozi lep odnos in vam je v življenju vedno stala ob strani. Morda bi bilo dobro stopiti korak nazaj in pogledati vse skupaj z nekaj distance. Ključnega pomena je, da pri svojem razmišljanju vključite mamo, saj je navsezadnje oviranost samo telesna, vaša mama pa še vedno lahko razmišlja s svojo glavo. Pogovorita se o vaših dilemah, delite z njo svoja občutja in ji predvsem dovolite, da tudi ona izrazi svoje želje. Morda bi bilo pametno razmisliti o negovalki na domu, ki bi po potrebi hodila k njej. Tako bi mama še vedno ostala v svojem stanovanju in ob občasni pomoči bi bilo lahko tako še nekaj let. 

Druga možnost pa je dom za ostarele, v katerega pa si vaša mama želi – vsaj tako vam zatrjuje. Domov za ostarele je v današnjem času več vrst in to niso več samo neprijetne ustanove, kot si nekateri napačno predstavljajo. Lahko se pozanimate, kakšne so razmere za bivanje v oskrbovanih stanovanjih ali pa nadstandardnih domovih, kjer je za ljudi lepo poskrbljeno z več vidikov. 

V današnjem času je toliko možnosti, le pretehtati je treba, kaj je za vašo mamo najbolje, predvsem pa, kaj si ona najbolj želi. Razumljivo je, da sta vam infarkt mame in posledično njena omejena gibljivost malo premaknila tla pod nogami. Iskreno se pogovorite z njo, zaupajte ji svoje občutke krivde, pretehtajta možnosti, na koncu pa seveda upoštevajte njene želje. Najhuje v starosti je to, da človek nima nikogar, in to, da začnejo drugi razmišljati namesto njega. Verjamem, da se boste odločili pravilno.