Bolečina rodi spoznanje

Dragi bralec, 

razumem vas. Vaš zapis je tekoč, sicer se med vrsticami skriva neka nerodnost ali »slepota«, torej kot sami pravite, ste žensko, za katero menite, da bi bila lahko prava za vas, zavrnili. Zaradi otroka? Nje same? Lastnega udobja, samoljubja? Ali pač niste znali pogledati na situacijo globlje do točke, ko se je poslovil oče?

Za vse ženske, ki so matere samohranilke in nasploh za vsako žensko, je materinstvo posebno poglavje. Tudi za vse tiste, ki so samske. Eno je biti mati lastnemu otroku, drugo biti mati v čustvenem in duhovnem smislu, saj je materinstvo kot sposobnost predaje in nesebične ljubezni posebna izkušnja, dani vsaki ženski, najsi bo biološko mati ali ne. Sposobna jo je vsaka ženska, če si le dovoli ljubiti in biti ljubljena. In kot pravite, ste vi takšno kvalitetno žensko zapustili. Zakaj vas je motil otrok, saj je vajina ljubezen paralelna njeni do otroka, je morda vredno dodatnega premisleka. Ni potrebno, da odnose peljemo izključujoče v stilu ali – ali; lahko ljubite njo in ona vas ter ona otroka, vi pa sprejmete oba, njo z otrokom. Ali smo res postali družba, ki le izključuje in zavrača?

Torej, če sprejmete njenega otroka, sprejmete njo. In po smrti očeta vas je zadela »višja sila«, torej uvid v minljivost in kratkotrajnost človeške sreče. Oče je bil, kot pišete, zdrav, vitalen in bil vzet v trenutku. Tega niste pričakovali. Izrekam vam globoko sožalje. In ta šok je bila za vas iniciacija v drugačno stanje zavesti. Prekinitev kontinuirane rasti obilja in dobrega je običajno rez, ki zareže globoko. In sedaj po nekem času ponovno obujate spomin na to, kot pišete, zares kleno žensko, ki je na vas pustila pečat. Pravite, da je skromna, da vas je skušala nečesa učiti. Morda je slutila, da vas čakajo preizkušnje? Če vas je globoko ljubila, je takšna zaznava možna in običajna; med ljudmi, ki se ljubijo, tečejo vidne in nevidne vezi, in ena od teh je jasno – čutenje. Če se imamo zares radi, se začutimo. Obenem pa je bila verjetno prizadeta, ker niste sprejeli njenega sina. A kot sem že zapisala, teh dveh tipov ljubezni ne gre enačiti. Niti razporejati in primerjati. Saj sta obe ljubezni na nek način neponovljivi in brezpogojni. A zakaj točno ste jo zapustili, ne napišete.

Ugibam, a morda ste živeli dokaj lagodno in plehko življenje, kjer vas neka globlja vprašanja o minljivosti, globini in pomenu življenja niso zanimala. Smrt očeta vas je prisilila v neko drugo dojemanje sveta, kjer ni vse rožnato. In tu se vam je v spomin prikradla ona. Vaša »fatalka«. In to ravno sedaj, ko ste v stiski.

Vprašanje je, ali bi vas ona želela nazaj. Saj ne vemo, kako ste z njo prekinili, ste bili spoštljivi ali le prestrašeni in slepi? Ste le poniknili ali obrazložili svojo odločitev? Ste bili iskreni in pogumni ali strahopetni? Ker če prav razumem vaše pisanje, ste kar poniknili. In če je ženska zares na mestu in polna notranje luči, gotovo ni ostala neprizadeta. Morda je potrebovala precej časa, da se je postavila na noge. Ne vemo. A če vam je namenjena, bo vaša. Saj bolj, kot opazujemo algoritme src in ljubezenskih zgodb, težje dojamemo, kako se naša življenja zares gradijo po sebi lastni logiki. Da o ljubezni ne govorimo: običajno poteka mimo razuma in po samosvoji paradigmi, ki je razumu nepredvidljiva. A zdi se mi, da je pot do njenega srca za vas polna ovir.

Vprašanje je, iz kakšnega testa ste? Ste pripravljeni žrtvovati del svojega udobja in »plehkosti« za moč spoznanja? Za bolečino? Za pot srca, ki je vselej težka in naporna? Da svojo žensko ponovno dosežete in začutite. Če je odgovor pritrdilen, imate vsaj začetne možnosti, da ji razložite, zakaj ste odšli v noč kot potepuh brez imena. Mislim, da je vselej prav, da v ljubezni tvegamo. Četudi nas zavrnejo, osmešijo ali odstavijo. Vi pri sebi niste našli miru, ker je jasno, da nečesa niste naredili prav. Če ne drugega, imate čas popraviti škodo. In s to iniciacijo prvega koraka ste na poti moškega, ki deluje iz poguma in ne strahopetnosti ter sebičnosti. In takšnega moškega bo morda vaša klena ženska ponovno sprejela v srce in počasi v življenje. Srečno!