Po smrti očeta sem spoznal, kakšno napako sem naredil z bivšo

Po smrti očeta sem doživel hud šok. Oče me je zapustil nepričakovano, sredi jeseni življenja. Dobro je živel, veliko potoval, tudi delal. Nikoli si ne bi mislil, da bo tako odšel. Bil je aktiven, športno in delovno. Imel veliko prijateljev. Sedaj ga ni že več kot dve leti. Moje življenje je bilo prav tako aktivno in polno pustolovščin. Veselja. Imel sem kar nekaj zvez, vezal se nisem nikoli. Ne vem, nikoli nisem hotel izgubiti svobode.

Nazadnje sem se zaljubil in zapletel s samohranilko, ki ima sina. Zelo sem se navezal nanjo, a njen otrok me je motil. Vedno je izbrala njega, nikoli mene, ko je šlo za take teme. Počutil sem se odveč. Vsaj tako sem imel občutek, da ji ne pomenim dovolj. Sicer mi je res veliko pomenila, ker je pametna in zelo drugačna. Nima nekih velikih želja, skromna je. A sem z njo prekinil, ker nisem razumel, kaj mi je pravzaprav neprestano govorila in česa me je skušala učiti. Bila je preresna, preveč zahtevna po svoje. Ne vem, dobil sem še druge priložnosti in njo nekako pozabil. Šele ko mi je umrl oče, sem spoznal, kakšno kvalitetno žensko sem izgubil.

Sedaj sem sam v stiskah, vse, kar sem počel, mi nič več ne pomeni. Ne šport ne posel. Nekje v sebi sem čisto otopel. Večkrat jo spremljam po družbenih omrežjih, ne objavlja veliko. Še vedno je tako lepa, kot je bila. Zelo me je sram, da sem se tako obnašal, da sem jo pustil, ker se mi je zdela preveč preprosta po svoje, moda ji ne pomeni kaj dosti. Prijateljem je nisem nikoli predstavil, ne vem, nisem znal pokazati, da jo imam rad. Res sem bil bedak. Sedaj je verjetno prepozno. Njenega sina nisem nikoli zares sprejel, ker je zelo muhast in razvajen otrok. Sedaj bi ga.

Ne vem, ali imam še kakšno šanso, da sem z njo. Po vsem tem, kako sem bil sebičen. Ne vem, kar občutim, je ena velika krivda. Ves čas mislim samo nanjo. Tudi do očeta čutim krivdo. Nikoli se nisva zares pogovorila, saj nimam do njega zamer, odlično smo se razumeli z mamo in sestro. A tako rad bi ga vprašal, kaj naj naredim sedaj. Nikoli nisva delila bolečin, bolj veselje in uspehe. Morda sem spoznal žensko svojega življenja in dovolil, da je odšla. Ob vsem, kar imam in kar smo ustvarili kot družina, se počutim kot največji poraženec. Prosim za vaš komentar. Ne vem, kaj naj naredim, kako naj se rešim te zmede.

Dragi bralec, 

razumem vas. Vaš zapis je tekoč, sicer se med vrsticami skriva neka nerodnost ali »slepota«, torej kot sami pravite, ste žensko, za katero menite, da bi bila lahko prava za vas, zavrnili. Zaradi otroka? Nje same? Lastnega udobja, samoljubja? Ali pač niste znali pogledati na situacijo globlje do točke, ko se je poslovil oče?

Za vse ženske, ki so matere samohranilke in nasploh za vsako žensko, je materinstvo posebno poglavje. Tudi za vse tiste, ki so samske. Eno je biti mati lastnemu otroku, drugo biti mati v čustvenem in duhovnem smislu, saj je materinstvo kot sposobnost predaje in nesebične ljubezni posebna izkušnja, dani vsaki ženski, najsi bo biološko mati ali ne. Sposobna jo je vsaka ženska, če si le dovoli ljubiti in biti ljubljena. In kot pravite, ste vi takšno kvalitetno žensko zapustili. Zakaj vas je motil otrok, saj je vajina ljubezen paralelna njeni do otroka, je morda vredno dodatnega premisleka. Ni potrebno, da odnose peljemo izključujoče v stilu ali – ali; lahko ljubite njo in ona vas ter ona otroka, vi pa sprejmete oba, njo z otrokom. Ali smo res postali družba, ki le izključuje in zavrača?

Torej, če sprejmete njenega otroka, sprejmete njo. In po smrti očeta vas je zadela »višja sila«, torej uvid v minljivost in kratkotrajnost človeške sreče. Oče je bil, kot pišete, zdrav, vitalen in bil vzet v trenutku. Tega niste pričakovali. Izrekam vam globoko sožalje. In ta šok je bila za vas iniciacija v drugačno stanje zavesti. Prekinitev kontinuirane rasti obilja in dobrega je običajno rez, ki zareže globoko. In sedaj po nekem času ponovno obujate spomin na to, kot pišete, zares kleno žensko, ki je na vas pustila pečat. Pravite, da je skromna, da vas je skušala nečesa učiti. Morda je slutila, da vas čakajo preizkušnje? Če vas je globoko ljubila, je takšna zaznava možna in običajna; med ljudmi, ki se ljubijo, tečejo vidne in nevidne vezi, in ena od teh je jasno – čutenje. Če se imamo zares radi, se začutimo. Obenem pa je bila verjetno prizadeta, ker niste sprejeli njenega sina. A kot sem že zapisala, teh dveh tipov ljubezni ne gre enačiti. Niti razporejati in primerjati. Saj sta obe ljubezni na nek način neponovljivi in brezpogojni. A zakaj točno ste jo zapustili, ne napišete.

Ugibam, a morda ste živeli dokaj lagodno in plehko življenje, kjer vas neka globlja vprašanja o minljivosti, globini in pomenu življenja niso zanimala. Smrt očeta vas je prisilila v neko drugo dojemanje sveta, kjer ni vse rožnato. In tu se vam je v spomin prikradla ona. Vaša »fatalka«. In to ravno sedaj, ko ste v stiski.

Vprašanje je, ali bi vas ona želela nazaj. Saj ne vemo, kako ste z njo prekinili, ste bili spoštljivi ali le prestrašeni in slepi? Ste le poniknili ali obrazložili svojo odločitev? Ste bili iskreni in pogumni ali strahopetni? Ker če prav razumem vaše pisanje, ste kar poniknili. In če je ženska zares na mestu in polna notranje luči, gotovo ni ostala neprizadeta. Morda je potrebovala precej časa, da se je postavila na noge. Ne vemo. A če vam je namenjena, bo vaša. Saj bolj, kot opazujemo algoritme src in ljubezenskih zgodb, težje dojamemo, kako se naša življenja zares gradijo po sebi lastni logiki. Da o ljubezni ne govorimo: običajno poteka mimo razuma in po samosvoji paradigmi, ki je razumu nepredvidljiva. A zdi se mi, da je pot do njenega srca za vas polna ovir.

Vprašanje je, iz kakšnega testa ste? Ste pripravljeni žrtvovati del svojega udobja in »plehkosti« za moč spoznanja? Za bolečino? Za pot srca, ki je vselej težka in naporna? Da svojo žensko ponovno dosežete in začutite. Če je odgovor pritrdilen, imate vsaj začetne možnosti, da ji razložite, zakaj ste odšli v noč kot potepuh brez imena. Mislim, da je vselej prav, da v ljubezni tvegamo. Četudi nas zavrnejo, osmešijo ali odstavijo. Vi pri sebi niste našli miru, ker je jasno, da nečesa niste naredili prav. Če ne drugega, imate čas popraviti škodo. In s to iniciacijo prvega koraka ste na poti moškega, ki deluje iz poguma in ne strahopetnosti ter sebičnosti. In takšnega moškega bo morda vaša klena ženska ponovno sprejela v srce in počasi v življenje. Srečno!