Pozdravljeni,
Stara sem 56 let in sem pred dvema letoma postala vdova. Z možem sva bila poročena srečnih 36 let. Najin zakon je bil poln ljubezni in veselja. Spoznala sva se že med študijem in imela veliko skupnih hobijev. Vse sva počela skupaj in zelo sva se imela rada.
Čeprav je od njegove smrti že dve leti, ga še vedno močno pogrešam. Sicer sem zelo pozitivna oseba in ne čutim, da bi bila v depresiji, mi pa zelo manjka on in trenutki, ki sva si jih delila.
Imam sicer dve čudoviti hčeri, ki mi stojita ob strani, tudi moja mama in tast ter tašča, torej starši pokojnega moža so super, ostali sorodniki pa ne razumejo najbolj, da ga lahko po dveh letih še vedno pogrešam. Prijateljice mi stojijo ob strani, saj je eni izmed njih tudi umrl mož, druga pa je sama, odkar jo je mož zapustil zaradi druge.
Rada bi šla naprej in spet našla ljubezen, ker nočem biti za vedno sama. Želim si spoznati osebo, kot je bil moj mož, da bom imela nekoga ob sebi, ki me razume, s komer se bova lahko pogovarjala in si pomagala, ko bo kdo od naju v stiski. A ne vem, kako pri mojih letih to storiti. Ker sem še v službi, hodim po ustaljenih poteh in nisem tako spontano spoznala še nobene nove osebe.
Veselim se življenja, pomembna mi je iskrenost, poštenost, pozitivna naravnanost. Dostikrat si rečem, da če mi je namenjeno, bom že spoznala nekoga, s katerim bom preživela kakšne prijetne trenutke in morda začutila ljubezen, bom pa hvaležna, če mi boste ponudili kakšen nasvet, kako naprej.
Hvala in lep pozdrav,
Vdova
Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose, ki dvakrat mesečno brezplačno odgovarja na vprašanja bralk in bralcev s področja medosebnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in duševnega zdravja. Če želite njegov nasvet, opišite svojo težavo in nam pismo pošljite na naslov info@onaplus.si. Vaše vprašanje in njegov odgovor bomo objavili povsem anonimno, odgovor pa boste prejeli tudi po elektronski pošti.
Draga moja,
iskreno sožalje ob vaši izgubi. Popolnoma razumljivo je, da še vedno pogrešate moža. Ne obstaja univerzalno pravilo, kako dolgo žalovati za partnerjem in kdaj nadaljevati z gradnjo novega življenja. Ta proces je namreč odvisen od številnih dejavnikov – kakšen je bil odnos, koliko smo bili na partnerja navezani, ali je bil partnerski odnos tisti, s katerim smo se najbolj poistovetili, kakšni so drugi odnosi in dejavnosti v našem življenju … Dejavnikov je torej nešteto.
Nekateri gredo skozi proces žalovanja v nekaj tednih ali mesecih, drugi potrebujejo nekaj let, večina ljudi pa je pripravljena na korak naprej nekje po enem letu žalovanja, ko je za njimi prvi božič brez partnerja, prva obletnica poroke ali poznanstva, rojstni dan pokojnika itd. To seveda ne pomeni, da na pokojne po tem času pozabimo ali da ne bomo nikoli več žalostni zaradi njihovega odhoda, še zdaleč ne. Pomeni pa, da si lahko zamislimo nadaljnje življenje.
Pri ljudeh, s katerimi sem se pogovarjal o soočanju z izgubo, je ena stvar pogosto ključna ...
