Partner se me niti dotakne ne, bojim se, da ga privlačijo moški

Pri srednjih 30 letih sem v svoji tretji dolgoletni zvezi. Gre za prijetnega in uglajenega moškega, za katerega pa me skrbi, da obstaja možnost, da je gej v zanikanju. Lahko seveda, da so vzroki njegovega nezanimanja za seksualno življenje drugje, vendar mi je vse to zelo novo in ne vem več, kaj naj naredim. 

Sem zelo ljubeča ženska z močno življenjsko energijo in v obeh prejšnjih zvezah je bilo deljenje skupnih izkušenj in ljubezni tudi po seksualni plati nekaj najlepšega in nekaj, kar naju je s partnerjem pozitivno povezovalo in zbliževalo. Zdaj (s sedanjim partnerjem sva skupaj eno leto) pa je to čisto nekaj drugega. Spolni odnos imava zelo poredko in tudi tedaj je partner nekako odsoten, kot da to naredi z namenom, da odkljuka obveznost, in ne iz strasti ali ljubezni. Včasih ima težave s potenco. V povprečju bi lahko rekla, da pokaže željo po spolnem odnosu enkrat tedensko. 

Naj povem, da imam lepo telo, ki redkokoga pusti ravnodušnega, z izjemo mojega partnerja, ki zanj ne pokaže nobenega zanimanja, ga ne pogleda, ne poboža, ne poljubi. Z moškimi ima zelo globoke odnose in večino časa želi preživeti z njimi – sem pa skoraj prepričana, da z nobenim ne deli spolne intimnosti. Tega si nikoli ne bi dovolil ob svoji dominantni in zelo verni materi, za katero velja, da nekaj takega, kot je »biti gej«, ne obstaja. Menim, da se zelo boji, da bi ga zato ljudje sodili, opravljali, zanikali. Čustveno je zaprt in zelo pazi, kaj si kdo misli o njem. 

Seveda se o najini spolnosti pogovarjava, a pravi, da se mu misel na intimni odnos z moškim upira. Vseeno sva še vedno skupaj, saj se sicer razumeva in spoštujeva, lepo preživljava skupni čas in družinska druženja. Oba si želiva družine, vendar je to moj zadnji klic na pomoč. Veliko noči sem prejokala, ko se me niti dotaknil ni, me opazil, niti nisem čutila takšne ljubezni, kot jo poznam in znam dajati sama. Nikoli ni imel dolgoletne zveze, razen med študijem. Gej ali aseksualen ali le nekompatibilen z menoj in nesposoben ljubiti žensko? Za vaš odgovor bom izjemno hvaležna.

Za žensko, ki zna biti zelo ljubeča, ima veliko življenjske energije in ji je uresničevanje ljubezni v spolnosti nekaj najlepšega, je odnos z nekom, ki se udeležuje spolnosti le kot partnerske obveznosti ter brez vsake strasti, zagotovo vzrok za hudo frustracijo. Večkrat sem že v tej rubriki napisal izsledke raziskav, da je zadovoljna spolnost najmočnejše vezivo med partnerjema, in pogosto lahko slišimo, da pomeni desetino odnosa, kadar se partnerja v njej ujemata, in devet desetin odnosa, kadar se ne.

Pomembna informacija, ki ste jo podali, je, da je vaš partner odraščal ob dominantni in zelo verni materi, za katero je bila homoseksualnost nekaj nesprejemljivega. Očitno ji je uspelo vcepiti sinu močan predsodek do istospolno usmerjenih oseb. Ob takšnih, dominantnih materah sinovi, če je bila izkušnja z ženskim spolom, ki jo predstavlja njihova mati, izrazito negativna, lahko usmerijo svoj libido proti osebam moškega spola. Vendar ne nujno v seksualnem pomenu, kot je pri vašem partnerju. Tedaj igra pomembno vlogo oče, ki v zakonu z dominantno ženo pogosto ne opravi svojega, moškega dela starševske vzgoje, to je sinu dati zgled avtoritete, moškosti, nekoga, ki vzbuja vtis moči in na kogar se člani družine lahko vedno zanesejo in ki je enakopraven starš, čeprav ne nujno dominanten, in čigar beseda velja enako kot beseda matere. 

Če sin zaradi odsotnosti omenjenih lastnosti ne more spoštovati svojega očeta in si ga vzeti za zgled, je lahko njegova spolna identiteta motena in se lahko manifestira v istospolni usmerjenosti. Če pa sin odrašča sam z materjo, za oblikovanje moške spolne identitete potrebuje nadomestno moško figuro. To je lahko kdo od sorodnikov ali kakšna druga pomembna moška oseba, ki je z otrokom preživela dovolj kakovostnega časa.

Napisali ste, da je partner čustveno zaprt in zelo občutljiv za mnenje drugih. Čustva se boji kazati, ker jih verjetno ob dominantni materi ni smel kazati, saj je bilo zanjo izražanje čustev najbrž nekaj, kar se za moškega ne spodobi. Ob dominantni materi pa verjetno tudi ni imel dovolj priložnosti za uveljavljanje lastnih interesov in je posledično postal tako občutljiv za mnenje drugih. Moška družba je okolje, kjer se počuti varnega, zato si želi v njej preživeti večino časa, kot ste napisali. Nasprotno pa mu bližina z žensko zaradi negativnih izkušenj sproža tesnobne občutke. Ti ga ovirajo pri tem, da bi se vam lahko predal v spolnosti. V spolnosti se namreč najbolj približamo drug drugemu, tako telesno in čustveno kot duhovno. Takrat si lahko dovolimo biti iskreni in razgaljeni, s tem pa tudi ranljivi.

Oba si želita družine, ste napisali. Torej on najverjetneje išče žensko, ki mu bo rodila otroka, ne pa ljubimko, ob kateri bo lahko doživljal najgloblje občutke pripadnosti. Najbrž je res nezmožen ljubiti žensko. Če bi želel spremeniti svoj značaj, bi moral opraviti dolgotrajno psihoterapijo. Da se bo to tudi zgodilo, je malo verjetno, saj bi moral biti psihični pritisk nanj dovolj velik. Bolj mogoče se mi zdi, da se bo sprijaznil s svojo vlogo in celo takšne cilje, kot je imeti družino, raje opustil, kot si priznal, da je morda istospolno usmerjen, in se podvrgel analizi psihe. Tudi grožnja, da ga boste zapustili, verjetno ne bo zalegla in se bo raje sprijaznil z neizogibnim; dejstva, ki jih ne more spremeniti, pa nadomestil z upanjem, da bo nekoč morda le srečal žensko, ki se bo prilagodila njegovim zavrtostim.