Partner odlaša s skupno selitvijo in išče izgovore

Stara sem nekaj čez štirideset let, vdova, z dvema šoloobveznima otrokoma. Živimo skupaj z mojimi starši. Moža sem izgubila pred osmimi leti v prometni nesreči. Za vse tri je bila to grozljiva izguba. Poleg službe sem se popolnoma posvetila otrokoma, ki sta bila še majhna. Tudi moji starši so mi zelo pomagali. Oba sta bila že v pokoju in sta se zelo posvetila vnukoma in tako je še danes. Hvaležna sem svojemu očetu, ki je kar najbolj poskusil prevzeti vlogo pokojnega moža v odnosu do vnukov. Otroka sta zdaj stara enajst in trinajst let. Lani sem na strokovnem seminarju spoznala moškega. Je ločen in ima dvanajst let starega otroka. Po smrti moža je to edini moški, ki me je pritegnil. Je zelo simpatičen in komunikativen. Pogovor je stekel brez težav. Na začetku sva se pogovarjala predvsem o strokovnih zadevah, ker sva iz iste stroke. Zadnji večer seminarja smo imeli večerjo in potem zabavo s plesom. Takrat sva se bolj zbližala in se pogovarjala o zasebnih zadevah. Razšla sva se z dogovorom, da se še srečava. Ker ne živiva v istem mestu, sva se dobivala v kraju na sredi poti. Srečevala sva se enkrat tedensko in najina zveza se je lepo razvijala. Šli smo tudi na skupen izlet z vsemi tremi otroki in bilo je zelo prijetno. Otroci so se takoj ujeli. Poleti sva si privoščila teden dni skupnega dopusta in imela sva se čudovito. Začutila sem, da je on pravi moški zame in si želim skupnega družinskega življenja. To sem mu tudi povedala. Ker imam še eno hišo, ki jo oddajam, sem mu predlagala, naj se preseli k meni in bi lahko živeli kot družina. To pa mu ni bilo všeč. Rekel je, da bi imel predaleč do službe (25 km) pa tudi mame ne more pustiti same, ker živi z njo. Mama ima 72 let in je zelo vitalna gospa. Rekel mi je še, da me ima zelo rad in si želi, da najina zveza ostane taka, kot je bila doslej. Meni pa se je sesul svet. 

Razumem vas, da ste zelo razočarani. Po tragični izgubi moža ste precej let živeli le za delo in otroka, kar je popolnoma razumljivo. Še sreča, da imate starše, ki so vam tudi pri vzgoji lahko v veliko pomoč. Dober dedek lahko precej nadomesti vašima otrokoma očeta, ki sta ga tako majhna izgubila. V teh osmih letih, odkar ste sami, ste popolnoma pozabili, da ste tudi ženska, ne le mama. V hitrem tempu vsakdanjega življenja je res malo možnosti srečati osebo, ki bi si jo želeli bliže spoznati in poglobiti stike. Posebno še, ker niste več ne srednješolka ne študentka. Ste zrela odrasla ženska s svojo zgodovino in dvema otrokoma.

Simpatični moški, ki ste ga videvali tri dni na seminarju, je v vas prebudil tisto žensko, ki je že predolgo spala. Glede na to, kar ste o njem napisali, si lahko predstavljam, da ste se zaljubili in razcveteli kot že dolgo ne. Odnos, ki se je razvijal med vama, je v vas budil upanje na novo srečo v dvoje pa tudi na zadovoljstvo v družinskem življenju, ki bi si ga lahko ustvarila skupaj z otroki. Razveselilo vas je, ko ste opazili, da se vaša otroka in njegov dobro razumejo med seboj. Na razpolago imate celo hišo, kjer bi lahko vsi skupaj bivali. Ali si lahko predstavljamo še bolj ugodne možnosti za srečno življenje novo nastale družine?

Ampak ne, oblil vas je hladen tuš. Za vašega izbranca te okoliščine niso dovolj dobre. Kako le se bo vozil tako daleč v službo, sploh pa se ne more preseliti, ker mora skrbeti za svojo staro in nebogljeno mater. Saj ste že sami ugotovili, da so to le izgovori. Nič nenavadnega ni, če je ločen. Nobena zrela ženska ne bo živela s takim moškim. On je vendar poročen s svojo mamico. Mama je prva in edina ženska v njegovem življenju. Vitalna gospa pri dvainsedemdesetih bi lahko imela še lepo in pestro samostojno življenje.

Pa imamo spet enkrat opravka z maminim sinčkom. V vsakdanji praksi jih srečam toliko, da res ne vem, od kod se jemljejo. Mamini sinčki so moški, ki jih je mati v otroštvu čustveno zlorabila. To pomeni, da jih je pretirano navezala nase. Ni dovolila, da bi se razvijali v samostojne fante in odrasli v moške, ki razmišljajo s svojo glavo in sprejemajo odgovorne odločitve. So materina lastnina in ostanejo vse življenje odvisni od odnosa z njo. Merilo vsega je zanje materino mnenje. Mama je zakon. Oni se ne odločajo o ničemer, za vsako stvar vprašajo mamo. Oblastne matere, ki si vzgojijo maminega sinčka, mu že kot otroku vcepijo občutek, da mora skrbeti zanjo, da ji mora biti vedno na razpolago, da jo mora znati potolažiti in ji izražati pozornost, kot da je njen mož, in ne njen otrok. Otroka torej postavijo v čustveno vlogo svojega partnerja oziroma moža. Ko tak fant odrašča, mu mama pogosto zatrjuje, da ga ne bo nikoli imela nobena ženska toliko rada, kot ga ima ona, in nobena ne bo znala tako poskrbeti zanj, kot zna mama. Prepriča ga, da nikdar ne bo srečal nobene ženske, ki bi se lahko kosala z njo. Tako mati naredi sina čustvenega pohabljenca, ki ni sposoben resnično ljubiti nobene ženske, ker je v njegovem srcu trdno zasidrana mamica. Vem, da vam je težko, svetujem vam le: daleč stran od izbranca. S tem, ko ste odklonili občasne stike z njim, ste pokazali samospoštovanje, in prav je tako. Ne obupajte, še so pravi moški. Verjemite v to, da ga boste srečali.