Partner hoče, da živim pri njem, a noče, da bi preselila svoje stvari

Pozdravljeni!

Stara sem 53 let, partner 55. Oba sva po mučni ločitvi nekaj let živela sama. Mene je zapustil mož, njega žena. Oba imava iz prejšnjega zakona tudi otroke, ki so že odrasli. Moji so do najine zveze korektni, njegova hči pa me v bistvu ne sprejema. Meni, da nisem primerna za njenega očeta in da z menoj ni srečen.

Na partnerjevo željo živim pri njem že tretje leto, čeprav sva oba iz istega kraja, najina domova sta oddaljena deset kilometrov. Živiva sama, kljub temu pa še vedno pogosto hodim na svoj dom, uradnega naslova pri partnerju namreč nimam, tako da k meni še vedno prihaja pošta, pa tudi vse moje obleke so tam, pri partnerju imam samo nujna in sezonska oblačila, ker nima prostora za večjo selitev.

Ker njegova hiša že celo desetletje ni bila urejena (stene niso bile nikoli prepleskane, polno je bilo navlake), sem mu pomagala pri tem, da jo je spravil v red, delno sva jo tudi obnovila. No, po tem projektu in dejstvu, da sva skupaj že štiri leta, sem mislila, da je napočil čas, da si tudi jaz uredim svoje življenje in se dokončno preselim k njemu. Rada bi dobivala pošto na naslov, kjer dejansko bivam, pa tudi poročila bi se rada.

Ko sem svoje želje zaupala partnerju, je obnemel, spremenil temo in se o tem ni hotel pogovarjati. Nisem se dala in sem pritisnila nanj ter želela, da mi pove, kaj misli glede tega, da bi se uradno preselila? Želela sem kakršenkoli odgovor, recimo čez pol leta ali eno leto, a ga nisem dobila. Mojemu partnerju je dobro tako, kot je, da sem jaz na svojem naslovu, on pa na svojem, čeprav sva v praksi dejansko oba na njegovem. Ne dojame, zakaj si želim, da bi bilo drugače, ker je tako, kot je, zanj čisto v redu. Njemu je samoumevno, da je, tako kot je. O skromni poroki pa ne želi niti slišati, pa čeprav mi je pred letom dni kupil lep zaročni prstan na svojo iniciativo.

Zmedena sem in ne vem, kaj naj naredim. Takšno življenje, kot si ga očitno on predstavlja, meni ne ustreza. Razlogov, zakaj noče narediti koraka naprej, mi ni navedel, edino, da se boji, da bi jaz v tej koronakrizi izgubila svoj minimalni dohodek. Skrbi ga, da bi težko živela z eno plačo, čeprav je njegov dohodek nad povprečjem in ima zajeten kupček privarčevanega. Pravzaprav je tudi pred korono, kadar sem izrazila željo, da se uradno preselim, vedno molčal ali govoril floskule: »Bo, bo, vse še bo ...«

Ne vem, ali mu še lahko verjamem, da se bo to sploh kdaj spremenilo? Naj vztrajam v takšnem pravno neurejenem partnerskem statusu do konca življenja? Kaj to pomeni za žensko mojih let? Naj omenim, da mi je vseeno za njegovo premoženje, ker imam svoje dediščine veliko več, kot ima on premoženja. Rada bi si samo uredila življenje.

Hvala za postavljeno vprašanje. Ko sem natančno prebral vaš zapis, sem ugotovil, da je »glavnina« vajinega spora, če temu lahko tako rečem, nasprotovanje partnerja vaši želji, da bi se uradno preselili k njemu. Kot pravnik se bom v tem odgovoru osredotočil le na pravne vidike vajinega problema (čeprav je vprašanje širše in bi bilo »zrelo« tudi za odgovor kakšnega psihologa ali družinskega terapevta).  

Poglejva najprej dejstva: omenjate, da pri partnerju »de facto« živite že tretje leto, formalno pa še vedno živite na drugem naslovu. Partnerju ste jasno postavili željo, da želite, da se tudi uradno preselite k njemu in si na ta način uredite življenje. Vaša želja je povsem razumljiva in legitimna, še toliko bolj, ker je prijava bivališča obvezna tudi po zakonu.

Zakon o prijavi prebivališča namreč izrecno določa, da je državljan dolžan prijaviti stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. To pomeni, da bi morali vaše stalno prebivališče na partnerjevem naslovu (že) prijaviti.   

Če bi kdorkoli - denimo vaš partner - zanikal dejstvo, da pri njem stalno prebivate, naj vam bo v pomoč tudi definicija stalnega prebivališča, ki se glasi takole: to je »naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave.« 

Glede na opis, ki ste ga podali v vašem vprašanju, da namreč že tretje leto živite s partnerjem na njegovem naslovu (pa čeprav po pošto in obleko še vedno hodite domov), je očitno, da pri partnerju stalno prebivate. Naj vam v zvezi s tem pojasnim, da partner, ki vam (očitno) dovoli bivati na njegovem naslovu ne sme omejevati vaše prijavne obveznosti in se lahko v tem primeru kaznuje za prekršek z globo v višini od 200 do 600 evrov.

Tudi v primeru, če bi se morda izkazalo, da ne izpolnjujete pogojev za stalno bivanje pri njem, pa je dobro vedeti, da ste v tem primeru dolžni na upravni enoti prijaviti (vsaj) svoje začasno bivališče, partner pa vam tega ne sme omejiti ali preprečiti, saj ga tudi v tem primeru lahko doleti denarna kazen.

Glede na partnerjevo neodločnost, in ne nazadnje tudi glede na dejstvo, da z odsotnostjo prijave stalnega oziroma začasnega bivališča tudi sami kršite zakon, vam svetujem, da stvari vzamete v svoje roke in čim prej prijavite svoje bivanje. Na ta način bo vaš pravni status vsaj glede tega urejen. Drugo vprašanje pa je seveda, kako bo z vajinimi premoženjskopravnimi ali/in dednopravnimi razmerji – to pa je že druga zgodba.