Partner bi me rad prisilil, da živim skupaj z njegovo mamo

V zvezi sem z moškim, ki je več kot deset let starejši od mene. Jaz se bližam tridesetim. Urejava si dom in kmalu se nameravava preseliti in zaživeti skupaj. Težava, zaradi katere vas prosim za nasvet, je, da partner želi, da se k nama preseli tudi njegova nedavno ovdovela mama. Meni to ni všeč, zaradi česar sva v konfliktu. Njegovi argumenti so, da je ne želi pustiti same, ker je že v letih in potrebuje pomoč, in da bo lahko pazila na otroke, ko jih bova imela, ker ne zaupa varuškam. Morda bi privolil v to, da si najdeva dom v bližini maminega ali da se skupaj preselimo v večjo hišo, kjer bi imeli vsi dovolj prostora. 

Partner pravi, da so vzrok mojega odpora do vselitve njegove mame slabi odnosi, ki jih imam s svojo družino. Obtožuje me, da jih ne spoštujem dovolj, in mi za primerjavo ponudi to, kako zelo on spoštuje svojo mamo. Trdi tudi, da ženske, s katerimi je bil pred mano, niso imele nič proti temu, da bi živele z njegovo mamo. Občutek imam, da je prevzel vlogo skrbnika za ovdovelo mamo. Bojim se, da bo bodoča tašča imela v njegovem življenju prvo mesto, zame kot njegovo ženo pa ne bo pravega prostora. Partner celo razmišlja o tem, da bi skupaj hodili na počitnice!? Zaradi vsega povedanega ne želim živeti skupaj z bodočo taščo, pa četudi je svetnica. 

Partner med epidemijo živi pri njej in dela od doma. Mama mu kuha in skrbi zanj. Večino časa preživita skupaj. Pri njej se počuti zelo dobro. Ali ni preveč navezan nanjo? Sem preveč egoistična, da ga želim imeti zase? Vem, da ga skrbi za mamo in želi, da živimo v bližini, če bi kar koli potrebovala, toda njuna navezanost se mi ne zdi zdrava. Njegove prejšnje zveze so razpadle zato, ker bivše niso sprejele njegovih »standardov«. Rekel je, da so bile nehvaležne in zakompleksane. 

Naj povem še, da od mene pričakuje, da do njega čutim nekakšno strahospoštovanje. Meni se zdi to domišljavo in narcistično. Vedno bolj me skrbi, v kaj se spuščam. Bojim se, da me bo prisilil, da živim skupaj z njegovo mamo. Prosila bi za vaše strokovno mnenje.

Naloga staršev je, da otroke vzgojimo v odgovorne osebe in jim v primernem trenutku damo možnost, da zapustijo dom ter zaživijo samostojno življenje. Slovo od doma ni nujno fizična preselitev, temveč simbolno dejanje ločitve od staršev, ki ga lahko primerjamo s pretrganjem popkovnice. Gre za separacijo med otroki in starši, ki jo zaznamujejo na eni strani odgovornost in skrb otrok za svojo eksistenco ter srečo in na drugi odločenost staršev, da jim to odgovornost in skrb v celoti prepustijo.

To uvodno razmišljanje naj bo namenjeno razumevanju vlog v trikotniku, v katerem ste se znašli. Ključna oseba je partner, ki je z vami v ljubezenskem odnosu in želi poskrbeti za svojo prihodnost ter družinsko srečo, hkrati pa, kot je razbrati iz vaše pripovedi, ne more povsem pretrgati vezi s primarno družino. Ujeti ste v tem trikotniku in bojite se, da boste v njem igrali stransko vlogo.

Hvalevredno je, da otrok želi pomagati ostarelim staršem. V razmišljanju partnerja, da bi si ustvarila dom v bližini njegove matere, ni nič slabega. Nasprotno. Gospa je izgubila moža in ostala sama. V času epidemije je to še posebno težka preizkušnja. Vajina odločitev, da bi zaživela v bližini osamljene osebe, bi bilo plemenito in odgovorno dejanje.

Toda nekaj vam pravi, da to ne bi bilo dobro. Njuna navezanost se vam ne zdi zdrava. Vašemu instinktu verjamem. Partner in njegova mama verjetno res nista zmogla narediti optimalne separacije. Najbrž je partner ostal preveč navezan na svojo mamo. V tem primeru kraj vašega doma, bodisi da je to v bližini partnerjeve matere bodisi na drugem koncu dežele, ne igra nobene vloge. Dokler se sinu ne bo uspelo separirati od matere, boste prisiljeni tekmovati z njo za njegovo pozornost in ljubezen.

Kolikšna pa je verjetnost, da bo štiridesetletniku uspelo zadovoljivo narediti razvojno nalogo, ki bi jo moral opraviti že pred približno dvajsetimi leti? Glede na značajske lastnosti, ki jih povzemate kot domišljavost in narcisizem in o katerih se, na podlagi opisov partnerjevega vedenja, tudi tistega v prejšnjih zvezah, najbrž ne motite, je verjetnost majhna.

Ne vzemite mojega razmišljanja za merodajno, kajti vaša pripoved je kratka in vsebuje premalo podrobnosti. Predlagam vam, da se zglasite pri strokovnjaku za partnerske odnose. Najbolje bi bilo, da gresta tja oba, toda dvomim, da vam ga bo uspelo pripraviti do tega. Narcistično strukturirane osebe namreč krivdo za slabe dogodke vedno pripišejo drugim, sami pa se imajo za nezmotljive. Partnerjev odgovor na povabilo bo bržkone, da je z njim vse v najlepšem redu in da ne potrebuje nobenega svetovanja. Vseeno pa poskusite. Če mu je kaj do tega, da vas obdrži, vam bo ustregel. Toda pozor, vprašanje je, ali bo to storil zaradi iskrene želje, da vam prisluhne, ali pa bo šlo le za manipulacijo, s katero vas bo želel prikleniti nase.