Otroka in služba so moj smisel, ko jih ne bo več, nimam razlogov za življenje

Stara sem petdeset let, ločena in imam dva otroka. Oba študirata precej daleč od doma. V meni je bolečina, praznina. Zelo pogrešam otroka. Ko sem v službi, še nekako gre, ker ne razmišljam o svojih težavah. Ne morem se navaditi, da mi ni treba več skrbeti in kuhati kosila zanju. Nikogar ni, ki bi se razveselil mojih slaščic, ki sem jih tako rada pekla. Živim samo za tisti vikend v mesecu, ko prideta domov. Razen otrok nimam nikogar. Prijateljic ne želim obremenjevati s svojimi težavami. Prejšnjo zimo mi je zdravnik predpisal antidepresive, a ni nič bolje. Ne vem, kako naprej, težko prenašam svoje stanje. Sprašujem se, kdaj bo bolje in ali sploh bo. Zdi se mi, da je bilo v mojem življenju tako malo lepega. Moj zakon je bil popolnoma zgrešen. Bil je moja najhujša življenjska izkušnja. Tudi otroka ne želita imeti stikov z očetom. Vse lepo se veže na moja otroka in na tista leta, ko smo mi trije živeli sami. Še sreča, da me poklicno delo veseli in me malo odtegne od depresivnih občutkov. Groza pa me je, če pomislim na prihodnost. Še predstavljati si ne morem, kaj bo, ko se bom morala upokojiti. Potem ne vem, ali bo še kaj, zaradi česar bi si želela živeti. Napisala sem vam to pismo, ker nimam nikogar, ki bi mi vsaj prisluhnil, da bi mi bilo laže.

Razumem vašo stisko in bolečino. Verjamem, da vam v življenju ni bilo lahko. Slaba izkušnja v zakonskem življenju vas še vedno obremenjuje. Posledica je tudi to, da ste se nevede pretirano navezali na otroka. Verjetno niste razmišljali o tem, da bosta nekoč odrasla in odšla. To se je za vas zgodilo prekmalu. Vendar pa bi vi kot mama čutili enako, tudi če bi študirala v domačem kraju in odšla šele čez štiri ali pet let. Dobro je, da sta odšla in nista več vsakodnevno v vašem življenju. Ne mislite, da vam ne želim, da bi vam bilo dobro. Prav to vam želim. Prisotnost otrok še nekaj let bi vas pustila še naprej spati v prepričanju, da imate svoja otroka, za katera ljubeče skrbite, in da drugega v življenju ne potrebujete. 

Živeli ste, kot da bo ta idila trajala večno. Ob tem ste popolnoma pozabili nase kot na socialno bitje, pozabili ste, da ste ženska. Vse svoje potrebe po medčloveških stikih, po prijateljstvu, druženju, zabavi, rekreaciji ste zakopali vase. Možnost, da bi srečali novega partnerja po razočaranju, ki ste ga doživeli z možem, ni obstajala in še vedno ne obstaja. Ko sta otroka odšla, ste se prebudili v realni svet. Tega zdaj doživljate kot neprijaznega, praznega, tujega. Res je sreča, da v poklicnem delu najdete zadovoljstvo. Ste pa tudi sami že ugotovili, da je to premalo. Od antidepresivov ste pričakovali preveč. To niso čudežne tablete, ki bi sive in črne dneve spremenile v sončen vrt in odgnale vse stiske. Dobro je že, če je vaše psihično stanje toliko stabilno, da zmorete opravljati običajne vsakodnevne obveznosti. Za izboljšanje psihičnega počutja pa bi vam koristila ustrezna psihoterapija. Pogovorite se z osebnim zdravnikom o tej možnosti. 

Glede na vse, kar ste povedali o svojem življenju, nosite s seboj precej nepredelane prtljage, ki je prav zato, ker je nepredelana, ne morete odložiti in pustiti v preteklosti. Izkušen strokovnjak vam lahko precej pomaga tako, da vas posluša, vam je v moralno oporo, vas strokovno vodi in spremlja napredek. Gre za to, da vzpostavite stik s sabo in se podate na pot osebnostnega razvoja. Pri tem pa je zelo pomembna lastna aktivnost. Za začetek se potrudite odpreti najboljši prijateljici. Prave prijateljice si v stiskah prisluhnejo in pomagajo in naredijo to z veseljem. Seveda pa niso vsiljive, če se oseba zapira vase. Če boste pokazali, da pomoč potrebujete, jo boste vedno dobili. Potrudite se in pojdite med ljudi, v družbo. Poskusite vzpostavljati stike. Vključite se v katero izmed interesnih dejavnosti, ki vas zanima. Tam lahko spoznate sorodne duše. Vem, da je vse to, kar vam svetujem, za vas naporno. Vam pa zagotavljam, da se je vredno potruditi. Poskusite pogledati na svet še z druge, manj črne perspektive. Čeprav sta otroka odšla, vas imata rada in se bosta vedno vračala. Ob takih priložnostih ju boste spet lahko razvajali s svojimi dobrotami. Čez nekaj let si bosta ustvarila družini. Postali boste babica. Se vam sploh sanja, koliko lepega, koliko sreče vas še čaka v življenju, če jo boste le želeli sprejeti?