So-vzgajamo se celo življenje, razmislite o vplivih

Draga ga bralka.

Brez dvoma je vzgoja eden težavnejših zrelostnih izpitov vsakega človeka. Pa če imamo otroke ali ne, se v medosebnih odnosih neprestano učimo drug od drugega: postavljamo si meje, gradimo mostove pa tudi zidove, se ljubimo, veselimo, žalostimo, trpimo in se, kakorkoli že obračamo, neprestano so-vzgajamo.

Vprašanje je, kaj vse vpliva na nas in kakšna so pravila kognicije oz. mišljenja ter opazovanja in čustvovanja, ki nek proces mišljenja (kognicijo) v naši glavi sproža, poganja in določa. Seveda v medosebnem proučevanju vzrokov in posledic vselej ne najdemo enačajev; nekje se otroci alkoholikov povzpnejo visoko na hierarhični lestvici, drugod pa prav tako zapadejo v zlorabe in propad. Enako velja za duševne motnje; otroci mam, ki so duševno obremenjene ali bolne, pogosto izgradijo zelo močne osebnosti, saj se že zgodaj v življenju naučijo stabilnost in odgovornosti. Morda imajo drugačne težave, se recimo ne znajo sprostiti in v sebi nosijo strahove pred propadom. Torej, mnogo je različnih stanj in posledic, katerih izvora na prvi hip seveda ne moremo odkriti. Kaj se je zgodilo pri vašem sinu, težko ocenim glede na opis.

Verjetno je bil, kot opišete sami, pod vašo in sestrino zaščito, tako da mu je bilo posledično onemogočeno zdravo preizkušanje lastnih zmožnosti, sposobnosti in omejitev. Zato je tako pomembno, da otrokom dovolimo, da se preizkušajo, da rastejo, uspevajo, se učijo, se motijo in se seveda razvijajo po lastno edinstveni poti enkratnih izkušenj. Morda vaš sin ni imel prilike izkušati meja sveta in je v varnosti doma nekako otopel? Kakšen pa je njegov odnos z očetom? Če je bil priča prepirom, je bilo morda poleg verbalnega nasilja prisotno tudi telesno. Agresija, jeza in ostala intenzivna groba čustva globoko zarežejo v duševnost mladih ljudi, pa tudi starejših in starih. Nikogar pravzaprav ne moremo obvarovati pred (pre)izkušnjo, vsekakor pa lahko ljudem pomagamo k pozitivni samopodobi in gradnji zdravega jaza. In predvsem, k postavitvi notranje stabilnosti, ki je možna takrat, ko težavnejše situacije predelamo tako čustveno kot mentalno.

Kaj lahko naredite v tem trenutku, je brez dvoma to, da razčistite pri sebi, kako dejansko se je fanta vzgajalo. Ali vselej računa na vas? Se kdaj za karkoli izrecno potrudi? Vas kdaj s čim preseneti? Nekako se mi zdi, da bolj ali manj čaka, kaj se mu bo prineslo, s čim se bo njegovo eksistenco razveseljevalo. Človek mora biti funkcionalno in operativno »pismen«, kar pomeni, da je naša dolžnost, da ga usmerimo na pot dela, odgovornosti in delovnih navad. Zato vam prav tako svetujem, da se s sinom oglasite na terapiji, svetovanju ali družinski terapiji. Omenili ste depresijo, ki je možna tiha ubijalka njegove volje in motivacije. Nekaj srečanj vam lahko odpre pogled in na novo postavi ključne pojme in cilje, ki jih boste s sinom gradili.

 Čeprav je star 25 let, ima še vedno dovolj prostora za gradnjo lastnega jaza. Šolo lahko dela ob delu, in če mu postavite ultimat, da si poišče katerokoli delo že, ga bo morda ta vaša odločnost prebudila. Kdorkoli hoče in želi delati, delo lahko najde. A pišete, da ima sin do delodajalca visoka pričakovanja in da od sebe ne želi dati vsega in še več, kar se potrebuje za napredovanje in uspešnost na dolgi rok. Prepričana sem, da vam bo pogovor s strokovnjakom zares pomagal in vaš kompas reševanja problema ustrezno usmeril. Srečno!