Odkar sem izgubila mamo, ne vidim več upanja, razmišljam, da bi naredila konec

Pred mesecem dni se je moje življenje v trenutku popolnoma spremenilo, umrla mi je mami in ne morem se pobrati. Odšla je tako nenadoma, bolna je bila teden dni in čeprav v slabem stanju, si nihče še zdaleč ni predstavljal, da bi lahko umrla. Po smrti so mi vsi rekli, da sem močna in bom zato »že zmogla«. Na začetku se je tako zdelo tudi meni, vendar čutim, da je le čedalje hujše. Vsak dan je ena sama misel nanjo, premlevanje travmatične situacije, oživljanja njenega telesa, medtem mučnega čakanja na reševalce, kasneje trenutka, ko je bilo jasno, da je prav zares konec in se je ekipa reševalcev le nerodno spogledala, češ, kdo jim bo povedal.

Zdaj dlje časa razmišljam o samomoru in fantaziram o ekstremnih oblikah samopoškodovanja (samopoškodovala sem se namreč že prej). Zdi se mi, da me v hiši, kjer živimo, nekdo opazuje. Včasih se mi zdi, da me mami zdaj sovraži. Počutim se krivo in odgovorno za njeno smrt in vsak dan razmišljam o tem, katere znake sem spregledala, kaj bi lahko storila, če bi bila bolj pozorna in manj sebična, in da bi lahko preprečila njeno smrt. Poleg tega sem še dodatno obremenjena z maturo, ki sem se jo vseeno odločila v celoti opravljati v prvem roku.

Zdaj, ko smo z očetom in bratcem sami, vem, da moram biti močna še zanju, zato se pretvarjam, da sem v redu - sicer odkrito izražam žalost ob izgubi, vendar nobenemu ne zaupam svojih blodenj in misli o samomoru in se tako še naprej kažem v luči »močne osebe«, ki jima stoji ob strani, kolikor lahko.

Samomorilne misli sem zaupala le prijateljici, ki mi je rekla, naj poiščem pomoč, ker mi ne more svetovati in se boji, da bi stvar le še poslabšala. Vsi so mi ves čas govorili, da so tu zame, če bom kadar koli, kaj potrebovala. A zdaj imam občutek, da ni nikogar, nihče me ne vpraša, kako sem, kot bi pozabili vse skupaj. Ali pa je moja fasada tako prepričljiva.

Nočem razočarati drugih, nočem jim biti v napoto, želela bi si, da bi kdo sam pristopil do mene ... In hkrati ne morem več, zavedam se, da si z vsem stresom morda delam nepopravljivo škodo in si hkrati zaradi učenja ne dam dovolj prostora za žalovanje. Maturo pa moram opraviti.

Bojim se, da ne bom znala razločevati med resničnostjo in svojimi mislimi.

Hvala za odgovor,

Doživeli ste hud travmatični dogodek. Izguba pomembne bližnje osebe je ena izmed najhujših oblik duševnega pretresa. Ste v hudi stiski, in da bi ji vsaj za trenutek ušli, se samopoškodujete, še več, ko premišljujete o samomoru, si predstavljate, da bi se ji na ta način izognili za vedno. Ste v veliki nevarnosti in potrebujete takojšnjo pomoč.

Najbližja oseba, ki bi vam lahko nudila pomoč in podporo, je vaš oče. On je odrasla oseba, njegov psihični aparat je dozorel in se zato lažje spopada z izgubo, ki je, tako je čutiti iz vaše pripovedi, tudi njega hudo prizadela. Toda s tem, ko se trudite dajati vtis močne osebe, mu dajete občutek, da ga ne potrebujete v tolikšni meri. Poskus, da bi njemu in bratcu stali ob strani in se kazali v luči močne osebe, je hvalevreden, toda za vas poguben. Oče morda tudi ni dovolj osveščen ali informiran o vplivu travme na mladostnike in ne ve, da bi se vam moral več posvečati in se z vami pogovarjati o doživeti izgubi. Ravno pogovor je tisti pripomoček, ki sprošča stisko. Dobro je, da odkrito izražate žalost ob izgubi, kot ste napisali (verjetno v obliki joka), toda to ni dovolj. Potrebni ste dodatne pomoči. Vsako izgubo je treba odžalovati, da se lahko »vrnemo nazaj«, se soočimo z običajnimi izzivi življenja in odpremo vsemu lepemu, kar nam življenje ponuja. Pri tem pa je dobrodošla pomoč v obliki pogovora.

Svetujem vam, da se poslužite tudi pogovora z anonimnimi svetovalci na telefonih za pomoč v duševni stiski, na primer s klicem na številko 116 123 ali 116 111. Tam boste lahko v zaupnem okolju spregovorili s prijazno sogovornico ali sogovornikom, ki si bo za vas vzel toliko časa, kolikor ga boste potrebovali in vam nepristransko prisluhnil. Vsak tak pogovor vam bo pomagal, da boste ublažili vašo stisko.

Svetujem vam pa tudi, da se zglasite pri vaši osebni zdravnici ali šolski psihologinji. Usmerili vas bosta k specialistu za vaše vrste duševno stisko. Nikar ne odlašajte in se čim prej obrnite na nekoga. Ste v veliki nevarnosti.