Potrebujete pomoč in ne odlašajte z njo

Doživeli ste hud travmatični dogodek. Izguba pomembne bližnje osebe je ena izmed najhujših oblik duševnega pretresa. Ste v hudi stiski, in da bi ji vsaj za trenutek ušli, se samopoškodujete, še več, ko premišljujete o samomoru, si predstavljate, da bi se ji na ta način izognili za vedno. Ste v veliki nevarnosti in potrebujete takojšnjo pomoč.

Najbližja oseba, ki bi vam lahko nudila pomoč in podporo, je vaš oče. On je odrasla oseba, njegov psihični aparat je dozorel in se zato lažje spopada z izgubo, ki je, tako je čutiti iz vaše pripovedi, tudi njega hudo prizadela. Toda s tem, ko se trudite dajati vtis močne osebe, mu dajete občutek, da ga ne potrebujete v tolikšni meri. Poskus, da bi njemu in bratcu stali ob strani in se kazali v luči močne osebe, je hvalevreden, toda za vas poguben. Oče morda tudi ni dovolj osveščen ali informiran o vplivu travme na mladostnike in ne ve, da bi se vam moral več posvečati in se z vami pogovarjati o doživeti izgubi. Ravno pogovor je tisti pripomoček, ki sprošča stisko. Dobro je, da odkrito izražate žalost ob izgubi, kot ste napisali (verjetno v obliki joka), toda to ni dovolj. Potrebni ste dodatne pomoči. Vsako izgubo je treba odžalovati, da se lahko »vrnemo nazaj«, se soočimo z običajnimi izzivi življenja in odpremo vsemu lepemu, kar nam življenje ponuja. Pri tem pa je dobrodošla pomoč v obliki pogovora.

Svetujem vam, da se poslužite tudi pogovora z anonimnimi svetovalci na telefonih za pomoč v duševni stiski, na primer s klicem na številko 116 123 ali 116 111. Tam boste lahko v zaupnem okolju spregovorili s prijazno sogovornico ali sogovornikom, ki si bo za vas vzel toliko časa, kolikor ga boste potrebovali in vam nepristransko prisluhnil. Vsak tak pogovor vam bo pomagal, da boste ublažili vašo stisko.

Svetujem vam pa tudi, da se zglasite pri vaši osebni zdravnici ali šolski psihologinji. Usmerili vas bosta k specialistu za vaše vrste duševno stisko. Nikar ne odlašajte in se čim prej obrnite na nekoga. Ste v veliki nevarnosti.