Očetu ne morem odpustiti mamine smrti

Stara sem triindvajset let in v kratkem bom diplomirala. S fantom sva skupaj dve leti in se dobro razumeva. Težave, ki jih imam, so povezane s starši. Moje otroštvo so zaznamovali prepiri med mamo in očetom. Spomnim se neskončnega maminega obtoževanja, češ da ima drugo. Spomnim se njenega joka, prosjačenja očetu, naj ostane. Mama se mi je smilila. Tolažila sem jo, jokala z njo, potem pa sva skupaj zaspali v njeni postelji. Odkar se spomnim, sva spali skupaj v spalnici. Moja soba pa je postala očetova. Kadar se nista prepirala, se spomnim tudi lepih stvari. Bili smo na morju, v živalskem vrtu in večkrat sta me peljala na delavnice za otroke. To sem imela še posebno rada. Pogosto sem bila med vikendom samo z mamo ali samo z očetom. Kdaj točno se je oče odselil, ne vem. Še vedno je prihajal, a le zaradi mene, tega takrat nisem vedela. Stara sem bila šest let. Prepirov ni bilo več, mama pa je bila zelo potrta. Kar naprej je govorila o razočaranju, ki ga je doživela z očetom, in objokovala svojo usodo. Čutila sem njeno bolečino, vedno bolj sem se enačila z njo. Z očetom sem imela redne stike. Zelo se je trudil, da bi mi bilo lepo, ko sva bila skupaj. Ničesar mu ne morem očitati. Ustvaril si je novo družino. Njegova žena me je lepo sprejela in kmalu sem dobila polbratca. Mami nisem smela omeniti ne očeta ne ničesar v zvezi z njim. Čisto je ponorela, ko sem ji povedala za bratca. Iz nje so spet privreli vsi spomini in bolečina. Vsak teden je imela izbruhe in jaz sem bila vedno ob njej, za tolažbo, za jokanje. Z leti sem vedno bolj čutila mamino bolečino, postala je del mene. Odtujevala sem se od očeta. Z odraščanjem sem ga vedno bolj doživljala kot krivca za mamino nesrečno življenje. Ko sem bila stara trinajst let, je mama zbolela za rakom. Z očetom sem pretrgala vse stike. Mama se je zdravila, in to večkrat. Skrbela sem zanjo, kot sem znala in zmogla. Upala sem, da bo ozdravela, žal jo je bolezen premagala. Umrla je kmalu po mojem osemnajstem rojstnem dnevu. Oče me je poklical in počasi sva se spet zbližala. Počutim se del njegove družine, z mačeho sva prijateljici, vesela sem brata, ki je že skoraj odrasel fant. Očeta imam rada, res je dober oče, kljub temu pa včasih začutim do njega močno sovraštvo. Ko se spominjam mame, ki jo zelo pogrešam, si večkrat mislim, da bi ji bilo prihranjeno vse trpljenje, če bi jo le oče imel rad. Kako naj oprostim očetu?

V življenju že od začetka niste imeli nobene možnosti, da bi rasli in se razvijali v samostojno osebnost. Mama vam je dodelila vlogo svoje opore in tolažnice v čustvenem pomenu in celo vlogo nadomestnega partnerja. V družinskem življenju ji ni uspelo živeti dveh različnih vlog, ki sta povezani, vendar pa tudi ločeni. Ženska v družini je partnerica, žena in mama. Kot čustveno nezrela oseba je delež svojega bremena iz odnosa z vašim očetom preložila na vas, svojega otroka. S tem vas je čustveno zlorabila. Nezavedno ste ji pri tem pomagali, a saj drugače niste mogli.

Posledice čutite še danes. Kažejo se v občutkih sovražnosti do očeta. V njunem zakonskem neuspehu je vaša mama prevzela vlogo žrtve in nikoli se ji je ni uspelo znebiti, vlekla jo s seboj do konca. Neuspeh zveze z vašim očetom jo je verjetno res močno prizadel, vendar pa to ne bi smel biti vzrok, da se ni več sestavila in si uredila življenja. Vzrok za svojo stisko in bolečino, v kateri se je znašla, je videla le v vašem očetu, ki jo je menda varal. Svojega deleža odgovornosti za neuspeh ni zmogla sprejeti.

S temi nekaj stavki, ki sem jih napisala, rušim idealizirano podobo vaše mame, ki ste si jo ustvarili. Vem, da se vam zdi kruto, je pa nujno potrebno. Ko boste zmogli videti mamo kot žensko z dobrimi lastnostmi pa tudi pomanjkljivostmi, boste tudi očeta videli v drugačni luči. Ne vem, kaj se je dogajalo v njunem odnosu. Zagotovo pa je obstajal razlog, zakaj sta se razšla. Ženska, ki ne zmore ločiti materinske in partnerske vloge in ne loči, kdaj naj bo predvsem žena in kdaj predvsem mati, bo težko uspešna v družinskem življenju. Vaš oče v odnos, ki ga je imel z vami v otroških letih, ni vnašal težav iz odnosa z vašo mamo. V nasprotju z njo se je zavedal, kje so meje med vlogo očeta in vlogo moža. Znal se vam je posvečati, kot oče, od otroštva pa do danes. V pismu kar dvakrat zapišete, da je dober oče. To ni naključje. Zato vas vaši občasni občutki sovražnosti do njega še bolj vznemirjajo in motijo. Kadar tako čutite, takrat to niste vi, ste vaša mama.

Kaj se je dogajalo v njunem odnosu, je le njuna stvar. Zavedati se morate, da poznate le mamino zgodbo. Svetujem vam, da se z očetom pogovorite. Če sta si dovolj blizu, bo pripravljen deliti z vami tudi svojo zgodbo. To vam lahko pomaga, da boste oba videli v stvarnejši luči in se znebili sovražnih občutkov do očeta. Kar koli se je že dogajalo takrat, zavedajte se, da si je ustvaril družino, katere del ste danes tudi vi. Pravite, da vam je dobro. To je tisto, kar šteje. Živite v sedanjosti!