Okoliščine so prave

Žal je tako, da so nekateri naši sodniki nagnjeni k temu, da povsem enostavne, logične in pravno nesporne primere pogosto zapletejo do neprepoznavnosti, kot da bi bilo sodno odločanje namenjeno samemu sebi.

Za izplačilo odškodnine v obliki denarne rente je sicer najprej treba dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti, to je škodljivo dejstvo (protipravnost), nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo in pa (odškodninsko) odgovornost, ter če vsi ti elementi obstajajo, presoditi še, ali v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo izplačilo odškodnine prav v obliki denarne rente. Gre za klasični pravni silogizem, za primerjanje med dejanskim stanjem na eni in pravnimi normami na drugi strani, iz katerega sledi vrednostna sinteza. Od sodečega sodnika pa je odvisno, kako bo tako sintezo izpeljal. O denarni renti govori Obligacijski zakonik v 167. členu, in sicer jasno določa, da se v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja odškodnina praviloma izplačuje v obliki denarne rente. Gre za posebno obliko odškodnine v denarni obliki, katere skupni znesek vnaprej ni znan in se plačuje periodično v vnaprej določenih zneskih. Pravni temelj za denarno rento je prvenstveno podan v domnevi, da glede na naravo škode ni mogoče predvideti vseh posledic, ki bodo zaradi škodnega dogodka nastale. V poštev pride tedaj, ko je škoda bodoča in trajna ter je ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti, koliko časa bo trajala in kako se bodo razmere spreminjale. Denarno rento določi sodišče, v poštev pa običajno pride v primeru trajnega povečanja izdatkov oškodovanca, pri izgubi bodočega dohodka, pri zmanjšani možnosti za napredovanje in tudi pri izgubi preživljanja.

Glede na navedeno menim, da obstajajo prav vse okoliščine, ki utemeljujejo izplačilo denarne rente v vašem primeru. Poleg tega sem trdno prepričan, da bi morali sodniki še posebno v primerih, ko zahtevke vlagajo otroci oziroma osebe, ki (še) niso sposobne preživljati samih sebe, odločitve sprejemati na osnovi širšega, denimo teleološkega (namenskega) pravnega vrednotenja, torej upoštevajoč namen, ki ga ima posamezna pravna norma (konkretno 167. člen OZ), ne pa se zatekati v varna zavetja v odškodninskem pravu pogosto krivične restriktivne pravne argumentacije, ki je pogosto skregana z zdravo pametjo in v očitni opoziciji z interesi oškodovanih državljanov, ki bi jih sodna veja oblasti morala zaščititi že na podlagi ustave.