Obžalujem seks za eno noč

Stara sem enaintrideset let. Pred pol leta sem se odselila od staršev v stanovanje, ki sem ga podedovala po stari mami. Sem zaposlena in samska. Imam vse pogoje, da si uredim življenje, pa sem vedno bolj nezadovoljna. Veliko berem in premišljujem. Nikogar nimam, ki bi mu lahko zaupala svoje težave. O osebnih zadevah se ne želim pogovarjati z nikomer. V naši družini se nismo nikoli pogovarjali o teh rečeh. Pomislila sem že, da bi si poiskala strokovno pomoč, a ne morem, ker me je preveč strah. Pred prijateljicami in v družbi igram in se delam, da uživam življenje. Resnica pa je, da sem včasih na robu depresije. Kadar imam krizo, mi nekako uspe, da jo prebrodim, grem med ljudi in s športom. Imela sem večletno zvezo s fantom. Razšla sva se pred dvema letoma, ker sva se stalno prepirala. Dokler sem bila z njim, sem njega krivila za svoje nezadovoljstvo. Od tedaj sem sama, pa ni nič drugače. Letos poleti sem doživela nekaj zelo neprijetnega. Razočarala sem samo sebe, ker sem spoznala, da sem sama odgovorna za to, kar se je zgodilo. Bila sem na pikniku. Vsi smo se med seboj poznali. Prišel je tudi sodelavec iz sosednjega oddelka. Včasih sem ga srečala na malici ali na stopnišču. Ponavadi me je ogovoril in spregovorila sva nekaj besed. Včasih se mi je zdel duhovit, včasih pa brez zveze. Na tem pikniku pa sem se znašla v pogovoru z njim in zdel se mi je čisto v redu. Pila sem malo, le ob jedi, in mislim, da je tudi on pil zmerno. Končalo se je tako, da sem šla z njim domov in tudi v posteljo. Ves čas je bil do mene zelo prijazen in pozoren. Enostavno ga nisem mogla zavrniti, čeprav sem ves čas čutila, da si ne želim njegove družbe, sploh pa ne spolnosti z njim. Po tem, ko se je zgodilo, kar se je, sem se počutila obupno. Odpeljal me je domov. Doma sem bruhala in se počutila res bedno. Dva dni nisem šla v službo. Potem sem se sestavila, še vedno pa se počutim umazano in ničvredno. Nikakor ne morem razumeti, zakaj sem dovolila, da je do tega prišlo. Še zdaj mi postane slabo, če se spomnim dogodka. Kaj mislite? Ugotovila sem, da sem že kot otrok imela v šoli težave, ker se nisem znala postaviti zase.

Dobro je, da ste že sami prišli do pomembnih spoznanj o sebi. Mislim, da razmišljate v pravi smeri. Vaš preblisk spomina, da se že kot deklica niste znali potegniti zase, je pomembna informacija. O svojem otroštvu in družinski klimi niste napisali ničesar, razen tega, da se o čustvih niste pogovarjali. Predvidevam, da ste imeli zahtevnega očeta, ki vam je vcepil strahospoštovanje. Obe z mamo sta mu bili podrejeni. Zato vas niti ona ni spodbujala v tem, da bi se znali postaviti zase. Podoba očeta kot simbola moškosti se je močno zasidrala v vaši duši. Nezavedno ste ponotranjili očetov lik in ga prenesli na ves moški spol. Čutite, kot da morate ubogati moške, ki se znajdejo v vaši bližini, tako kot očeta. Vaš oče je ravnal s položaja moči in ni bil ljubeč oče, kakršnega hčerke potrebujejo, da odrastejo v samozavestne mlade ženske. Prav tako ob avtoritativnem možu mama ni zmogla svoje vloge. Njenega sporočila, da so ženske v družini in družbi enakovredne in enakopravne partnerice moškim, niste dobili. Ta vzorec podrejanja moškim vas je privedel do dejanja, ki vas je prizadelo in vas obremenjuje. Na razumski ravni se zavedate, da ste ravnali proti svoji volji. Zdaj ste jezni nase pa tudi strah vas je in se sprašujete, kaj se z vami dogaja. Vaš sodelavec je začutil, da ste nesamozavestni, neodločni in boječi. Tako se čutite in take vibracije tudi oddajate. Taki tipi, kot je vaš sodelavec, iščejo prav take žrtve, kot ste vi. S svojo prijaznostjo in pozornostjo, ki sta bili le prikrito čustveno nasilje, je dosegel svoj namen. Vedel je, da se takemu pristopu ne boste zmogli postaviti po robu. Le kako bi lahko zavrnili tako prijaznega tipa? Razumsko ste ves čas vedeli, da si njegove bližine ne želite. V vaši duši pa je bila in je še ves čas majhna deklica, ki mora ubogati svojega očeta. Le tako si bo nekoč lahko pridobila njegovo ljubezen.

Morda boste zdaj lahko vsaj malo razumeli samo sebe in se ne boste več obsojali. To, kar se vam je zgodilo, bi lahko imenovali tudi posilstvo, glede na posledice, ki jih čutite. Že s tem, da ste mi napisali pismo, ste dokazali, da želite pomoč. Nekako ste se odprli. Strokovna pomoč bi vam lahko samo koristila. To, kar se dogaja vam, se dogaja še mnogim in strokovnjaki dobro poznajo take primere. Nihče vas ne bo obtoževal. Poskusite se odpreti in poiščite strokovno pomoč.