Obupana sem, ker se hči obnaša, kot da je v njej seme zla

Pišem vam, ker redno berem vaše svetovalnice. Marsikateri problem rešim sama v glavi. Imam dokaj odgovorno službo in naporne dneve s strankami, saj svetujem iz področja financ. Vse bi bilo super, če mi ne bi hči delala preglavic.

Z možem sva bila vedno tim, rada se imava po vseh letih. Sin je že v svojem gnezdu s partnerko, ki je prav zlata. Hči, ki sva jo z možem imela precej kasneje, pa lahko rečem, da je takšna, kot da ne paše v našo družino. Upam si celo reči, da nas, odkar je v puberteti, samo razdružuje. Kot punčka je bila sicer vodljiva, po puberteti pa se je odtujila. Zdaj je srednješolka in gimnazijo sicer zdeluje (odlična je v naravoslovnih predmetih, predvsem blesti v matematiki), a se zapira v svoj svet in se nikakor ne želi pogovoriti z nami. Žali vse po vrsti, zanjo smo vsi debili, neumni … Zadeve pripelje tako daleč, da gremo sami na izlet ali na kosilo, brez nje, ona ostane doma in kuha mulo.

Veliko preklinja in posluša neko peklensko muziko. Ne vem, kaj se je na njeni poti zgodilo. A sama ne morem več reči, da jo imam rada, saj me ves čas zavrača. Zmerja tudi svojega očeta. Ima čudne ideje o svetu, oblači se obupno. Drugačna je edino v šoli, saj šolska psihologinja pravi, da je zelo vzorna in da o njej lahko pove samo najboljše. Včasih se mi zdi, kot da je v njej seme zla in da nas domače namerno maltretira. Pljuva čez vse bogataše, a nima nič proti udobju, ki ga uživa doma.

Po razhodu s prvim fantom, imela ga je že pri 13 letih, je še bolj čudaška. Droge ne jemlje, to sem prepričana, ker je preveč pametna, in je samo zelenjavo in eko hrano, za katero potroši vso žepnino. A ker smo dokaj premožni, si lahko privošči in se afna. Ne vem, kaj bo z njo. Na svetovanje noče, pravi, da so vsi preneumni zanjo. Morda bi res tudi njih prinesla naokrog, kot je šolsko psihologinjo. Res sem že na koncu z živci. Včasih se je prav bojim. Ob tem pa seveda boli še dejstvo, da lahko otroci tako razočarajo.

Draga ga. bralka.

Vaš zapis je zanimiv, iskren in žal zares drži, da so otroci lahko zelo izzivalni. Mestoma nepremagljivi v svoji domišljiji in sposobnostih lociranja tistih šibkih točk, ki jih niti v sanjah nismo zmožni zaznati. Po drugi strani vemo, da so otroci lahko tudi rablji svojih (rodnih) staršev: zlorabe niso le na stani staršev do otrok, temveč gre tudi za obratne trende, o katerih se redkeje govori, saj so manj pogosti.

Tako lahko beremo, da odrasli otroci pretepejo lastne starše, jih mečejo iz njihovih domov, izkoriščajo ali finančno oškodujejo. Žal je žalostnih zgodb preveč. In površni bralec si morda reče, »verjetno so ga tako vzgojili«, ali pa se tolaži z mislijo, da »jabolko ne pade daleč od drevesa«. Seveda je takšna ocena površna in naivna. Bestialni otroci, ki so surovi in disfunkcionalni, se lahko rodijo genetsko in psihološko zdravim osebam, ki so vljudne, prizanesljive, empatične in dobrosrčne. Ljudje, ki delajo na psihiatriji, se pogosto čudijo odklonom, ki se dogodijo ljudem iz »zdravih« družin. Seveda lahko modrujemo, da videz marsikaj prenese in da je pogosto v funkciji ugleda. Kaj točno se dogaja za štirimi stenami, zares ne vemo. A iz psihiatrične in antropološke evidence vemo, da ni recepta za pravilno vzgojo; najbolj pomembno pa je dejstvo, da se vzgoja nikoli ne konča.

Neprestano se vzgajamo, tako javno kot zasebno. Zato je prav, da ste pozorni na hčer. Kaj točno se dogaja v njeni duševnosti, iz opisa ni mogoče sklepati. Sigurno je za vas težko, ko zavrača vaše vrednote, skladno s svetom, ki se vam zdi pravi. Prav tako je neprijetno, če vas žali in ustvarja napetosti. Verjetno bi bilo smiselno, da se oglasite na pogovoru pri strokovnjakih. V času pubertete se klestijo nevroni, nova ravnovesja se gradijo bio-kemično in identiteta mladih ljudi, ki še niso začeli zares živeti, je v prvih fazah življenja dokaj labilna. Zato potrebujejo oporo in trezno presojo staršev in okolja, kjer se sooblikujejo. Da bi vi sedaj, ko hči kaže nenavadno obnašanje, postali »helikopter starš«, zlasti če prej to niste bili, ne priporočam. Svetujem pa, da razmislite, kako bi ustvarili konstruktivne vplive, ki bi hčer podprli, obenem pa vam ne vzeli avtoritete in manevrskega prostora. Morda razmislite o pojmih, kot so skrbnost, samospoštovanje, sobivanje in odnos.

Zdi se mi, da vaša hči veliko razmišlja. Morda se počuti ujeto v tem krutem svetu, in se, z zavračanjem in negacijo, sooča z notranjo stisko. Izbrala je drugačen način preživetja. Možno je, da se tudi sama ne čuti »del vaše družine«, kar ste slikovito opisali tudi sami. To jo verjetno boli. Morda potrebuje več topline? Pogovorov? Ljudje smo subtilna bitja, in številni med nami so empati - čutijo več, kot bi bili sposobni zaznati, predelati in integrirati v lastno duševnost. Bolj kot boste razumeli ontogenezo, oz. primarno socializacijo in vidike inkulturacije posameznikov, lažje boste poiskali mostove s hčerjo, ki je v sebi morda le zbegana in prestrašena.

Zares se odločite za obisk pri strokovnjaku. Prepričana sem, da bodo vaša nadaljnja razmišljanja bolj jasna in vaše sobivanje s hčerko, ki je v nekem čudnem prehodu, lažje. Srečno!