Obupam nad vsako zvezo, ker hrepenim po avanturah

Stara sem 26 let. Moje življenje je za mojo starost ena velika zmeda, sploh kar zadeva ljubezen. Zamenjala sem že več fantov. Po dveletni relativni seksualni abstinenci sem začela uživati v svobodni in ustvarjalni samskosti. Zdaj spoznavam korektne, zdrave, inteligentne, resne in zrele fante, po kakršnih sem vedno hrepenela, a se z njimi spet samo zapletam in nikamor ne pridem, saj mi gredo zelo hitro tako na živce, da dokaj hitro odstopim od cilja – sprejeti odgovornost resnega razmerja in se zanj truditi. Po vrhuncu prvega meseca postanem tako otopela, da ne čutim niti sebe, kaj šele moškega. Poleg tega še po nekaj letih ne morem pozabiti pretekle romantične zveze, ki je temeljila le na blazno močni seksualnosti. Vem, da to ni bila zrela ljubezen, pa še kar sanjarim, da me bo enkrat spet doletela takšna usodnost. Psihološke družinske korenine imam dokaj razčiščene, saj sem že leta vključena v psihoterapevtske obravnave; problem je večinoma v očetu, ki je bil neodgovoren fatalni ženskar, z mojo vzgojo pa se ločena liberalna boemska starša nista ravno ukvarjala, saj sta imela preveč dela s sabo. Kako torej iti čez sebe – racionalno si želim normalnega moškega in miren ustvarjalen zakon, čustveno pa si želim brezskrbne svobode, kjer bom tu pa tam še preizkusila svojo fatalnost in kratkotrajno razburkala svoja čustva, ter trenutne nore seksualne ekstaze.

Iz vašega pisma vejeta močna želja in motiviranost, da bi se rešili zmede, kot pravite, ki vlada v vašem ljubezenskem življenju. Kar precej znanja ste si že nabrali, sprejeli ste nekatera spoznanja o sebi in starših, vendar se vam zdi, da ste na mrtvi točki. Zastavljeni cilj je oddaljen in ni sprememb, ki bi vam dajale upanje, da je drugače. Poznate teorijo, trudite se že več let, vendar se sprememba ne zgodi. Kaj se torej dogaja? V tem primeru bi bilo dobro, da se vprašate, kaj počnete narobe oziroma kaj vas ovira, da ni napredka. Vaše otroštvo, starši in njihov medsebojni odnos pa tudi to, kako so ravnali z vami, so dejstva, ki so pomembno vplivala na vaš čustveni razvoj. Njuni odnosi so bili vaša najpomembnejša šola odnosov med spoloma. Če se tega zavedate, imate precej možnosti, da se teh vplivov znebite. Res so vzorci trdovratni, vendar pa niso nespremenljivi.

Ali se zavedate, da ste v odnosu do nasprotnega spola podobni očetu? Ste fatalna zapeljivka, ki omreži moškega, ob tem doživi lastno potrditev in se ga po mesecu dni znebi, ker ji ni več zanimiv. Po taki enomesečni epizodi pravite, da ne čutite sebe. Prav v tem je problem. To se vam dogaja, ker doživljate sebe le kot zapeljivo spolno privlačno žensko in le s tem se v odnosu do moških tudi potrjujete. Poglobiti bi morali svoj doživljajski svet v odnosu do sebe in posledično tudi do drugih. To lahko dosežete le tako, da se preusmerite od logičnega in razumskega k doživljanju in čutenju. Ne zastavljajte si več vprašanj: »Kaj mislim, kaj delam, kako ravnam?«, temveč:« Kaj čutim, kaj doživljam?« Spremembe se bodo zgodile, ko boste začutili, da so poleg vaše seksualno privlačne zunanjosti v vas vsebine, ki vas naredijo privlačno kot žensko z osebnostjo, in ko boste prav tako privlačnost začutili in odkrivali tudi v moških. Za začetek pa se znebite prepričanj, ki jih navajate v pismu in so resna ovira na vaši poti: da je problem večinoma v očetu, da ne veste, ali sploh verjamete v tisto, kar si želite, in da ste izgubljen primer.

Vaše vprašanje bi zahtevalo obširnejši odgovor, a vam ga zaradi prostorske omejenosti rubrike ne morem posredovati. Upam, da sem vam vsaj nakazala smer razmišljanja, kako naprej. Terapevtske pomoči ne opustite, zavedajte pa se, da je za spremembe potreben čas.