Obkrožajo me »zabušanti«, polni izgovorov in previsokih plač

Na delovnem mestu doživljam hudo stisko. Star sem 29 let, po izobrazbi sem magister ekonomskih znanosti. Pred slabim letom sem dobil zaposlitev kot ekonomist v dokaj veliki slovenski športni zvezi, moja naloga pa je bila med drugim optimizacija stroškov poslovanja in skrb za marketing. Predsednik športne zveze me je opozoril, da bi se mi znalo zgoditi, da mi bodo nekateri zaposleni metali polena pod noge, saj bi radi zavarovali svoje dobro plačane stolčke, na katerih sicer bolj ali manj le »zabušavajo« in prodajajo meglo. To se je tudi zgodilo. 

Ko sem skupščini zveze predstavil svoj program dela, v katerem sicer ni bilo predvidenih nobenih odpuščanj, zato pa zahteve po bolj trdem delu in sodobnejšem poslovanju, se je kmalu pojavila skupinica omenjenih »zabušantov«, ki so v zvezi zaposleni že več kot dvajset let s plačami okrog 1500 evrov, ki si jih po mojem mnenju nikakor ne zaslužijo. Začeli so me šikanirati, nekateri me niti ne pozdravljajo več, našli so kup razlogov, zakaj nekega dela ne morejo opraviti. Dogaja se mi mobing. 

Vesel bom vašega nasveta, kaj lahko – pravno gledano – v taki situaciji sploh storim.

Ste očitno še ena izmed žrtev v slovenskih delovnih okoljih krepko razširjenega patološkega strahu pred sposobnejšimi, bolj energičnimi in uspešnejšimi. Najprej sem pomislil na to, da so se zaposleni morda ustrašili nekakšnega »neoliberalnega vetra«, ki ste ga prinesli v športno zvezo. Mlad, delaven, visokoizobražen strokovnjak s predlogi za rezanje stroškov. Še enkrat sem natančno prebral vaše pismo in se poglobil v vaše dosedanje delo, v vrednote, ki vas vodijo pri njem. Nisem našel nič takega, kar bi kazalo na to, da ste kakšen brezobziren neoliberalni tehnokrat, ki v zaposlenih vidi samo številke.

V resnici ste dregnili v enega izmed številnih osjih gnezd, ki so se v zadnjih desetletjih razrasla v veliko delovnih okoljih v Sloveniji. V njih vladajo birokrati, katerih zaposlitev je običajno le sama sebi namen. Tudi številne športne zveze pri tem niso izjema. Gre za pravo armado večinoma (pod)povprečno sposobnih in usposobljenih funkcionarjev, administratorjev, referentov, svetovalcev, sekretarjev in podobnih – med njimi so nekateri izvrstni bleferji, pravi profesionalci na področju prodajanja megle. Gre za hud sistemski problem, ki precej bolj vpliva na ekonomsko stanje države kot pa nekakšne previsoke pokojnine, ki bi jih nekateri želeli prikazati kot enega izmed poglavitnih varčevalnih dejavnikov pri gospodarski krizi (kakšen prozoren cinizem)!

Svetovno priznani strokovnjaki za mobing, denimo Noa Davenport in Gail Pursell Elliott, menijo, da se mobing dogaja v slabo organiziranih delovnih okoljih, ki jih menedžerji ne obvladajo. Zanj je v nasprotju s splošno sprejetim mnenjem značilno, da so njegove žrtve kakovostnejši delavci – torej tisti, ki štrlijo iz povprečja.

Kaj storiti? Če se boste odločili spustiti v pravno bitko z izvajalci mobinga, vam priporočam, da se držite predpisane pravne procedure: delodajalca morate na mobing najprej pisno opozoriti in zahtevati, da ga odpravi v osmih dneh. Če se na obvestilo ne bo odzval, lahko v tridesetih dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti zahtevate sodno varstvo pred mobingom na delovnem sodišču. Na roke vam gre dejstvo, da mora dokazno breme za to, da ni izvajal mobinga, nositi delodajalec, in ne delavec. Neodvisno od tožbe na delovnem sodišču je mogoče izvajalca mobinga tudi odškodninsko tožiti. Pri uspešni tožbi lahko žrtev mobinga zahteva enako odškodnino, kot če bi ji bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Če je intenzivnost mobinga taka, da bi lahko šlo tudi za kaznivo dejanje, pa lahko izvajalca mobinga prijavite organom pregona, glede na to, da je mobing uradno pregonljivo kaznivo dejanje.