G. Bruno pozdravljeni,
vedno rada prebiram vaše svetovalnice, zato sem se odločila, da vam pišem. Noseča sem. In soočam se s številnimi strahovi. Naj razložim.
Stara sem 37 let, s partnerjem sva skupaj tri leta in pred kratkim sva se preselila v skupni dom. To je moja druga resna zveza in zanimivo je, da si prej nisem želela otroka, potem pa se mi je zgodil on (obožujem svojega partnerja) in tudi zgodilo se je, da sem zanosila. Po eni strani težko pričakujem rojstvo, po drugi strani pa se z rokom mojega poroda vse bolj krepijo moji strahovi. Ko sem jih sama skušala razčleniti in se vprašala, česa točno se bojim, sem jih našla kar nekaj.
Skrbi me seveda najprej, da bo porod potekal normalno in da bova oba z otrokom zdrava, skrbi me, ali bom dovolj dobra mama, predvsem pa me je najbolj strah tega, da bi se spremenila do te mere, da bi razpadel najin odnos. Okoli mene je namreč kup žensk, ki so se po rojstvu povsem spremenile, kar je rezultiralo v razpadlih zakonih, ko so bili otroci še zelo majhni.
Nekako čutim, da bo rojstvo otroka tudi zame velika prelomnica. Že tako sem bolj anksiozen tip osebnosti, ki se boji neznanega. Vem, da imam težave s spuščanjem nadzora. Vsega tega se zavedam in doslej sem s tem normalno živela, zdaj pa imam v tem blaženem stanju občutek, kot da so vsi strahovi dobili nov zagon. Vesela bom vašega nasveta, kako naj si pomagam in pojasnila, kaj se dogaja z mano.
Vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!
Bralka
Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose
Draga moja,
Hvala za vaše pismo. Našteli ste kar nekaj področij, ki se jim bom v odgovoru posvetil ločeno, začenši z zadnjim - skrbjo za odnos. Naj najprej povem, da je čudovito, s kakšno lahkoto ste zapisali, da obožujete svojega partnerja. Zdi se, da gre za izraz prave ljubezni, ne zaljubljenosti in idealiziranja, in prav ta ljubezen bo dober zaveznik v vsem, kar vas čaka.
Res je, da se romantična razmerja pogosto spremenijo, ko v naše življenje vstopi otrok. Spremeni se celoten ritem življenja, manj spimo, več imamo skrbi, žensko telo ni več samosvoje, temveč začasno oddano otroku, če naštejem le nekaj sprememb. In ob vsem tem se spreminja tudi partnerska zveza. Mnogi ljudje postanejo tako predani svojemu otroku, da zanemarijo sebe in odnos do partnerja.
Seveda ne trdim, da bi morali na račun partnerstva zanemariti otroka, vsekakor pa menim, da skrb za otroka vključuje skrb za vas kot posameznika, pa tudi za vas kot par. Če skrbite zase in drug za drugega, pravzaprav skrbite za otroka! Srečni starši = srečen dojenček! Logično je, da bodo otrokove potrebe pogosto na prvem mestu, a tudi naše potrebe morajo imeti svoje mesto na urniku našega življenja.
Poglejva zdaj pasti starševstva, o katerih se premalokrat govori. Prva je ...
