»Neuspešni« otroci super uspešnih staršev

Imam hčerko, ki je bila vselej uspešna in v osredju po dosežkih, sin pa je že zaposlen in je odletel iz gnezda pred letom. Še vedno je samski in v življenju nima nekih ambicij. Ker sva z možem poklicno dokaj angažirana, oba delujeva na odgovornih delovnih mestih. Čas, ki ga preživljamo z družino, je vselej poln in nekako vsi delujemo skladno s tem, da ga preživimo aktivno. Lani hči žal ni uspela najti mesta na fakulteti, ki si jo je želela. Zato se je vpisala na drug program, ki ji ne leži. Resno razmišlja, da bi študij opustila in pričela s poučevanjem plesa. Z možem jo podpirava, a sva vseeno v skrbeh, če se bo znala preživeti in se v življenju znajti.  Sicer smo gmotno preskrbljeni. Ker je vzgoja resna stvar, ne želiva napak. S hčerjo smo se vsa leta ukvarjali veliko več, ko s sinom. Včasih dvomim in se zavedam, da sva bila preveč permisivna. Da sva morda zaradi vsega finančnega obilja in vseh ostalih vidikov udobja nekje zagrešila usodne napake. Zato najina otroka nimata ambicij. In prav nič ju ne motivira. Z možem sva od dela kar izčrpana in kot kaže, bova začela še s privat poslom. Ker redno spremljam rubrike na vašem portalu, sem se odločila, da pišem. Zanima me vaš komentar na omenjeno situacijo, ki ni nek problem ali težava. A takšnih staršev, ki imamo nekako »neuspešne« ali nezainteresirane otroke, je kar precej. Ali gre za spopad med generacijami ali smo krivi starši, res ne vem. A rada bi, da sta moja otroka vsaj srečna, če ne že »super uspešna«.

Draga ga. Marjana, vaše pisanje je trezno in na več mestih si odgovorite že sami. Da nas obilje lahko uspava, vemo. Da finančno razvajanje otopi občutke za raznolikosti, prav tako. Nič kaj posebna ni izkušnja biti nadvse bogat.  Bogastvo ima isto barvo, reciva ji »roza«. Seveda je ok, če smo ustvarjalni in uspešni. A da samo imamo, brez da bi to razvili sami, na neki ravni siromaši duha. In vsak talent je potrebno negovati in hraniti, zato tisti, ki zares ustvarjajo iz sebe, razdajajo svojo strast, ki se jim vrača. Temu rečemo »uspeh« in zlasti potrdilno je, ko nas okolica nagradi.  A če nekdo le ima, brez da bi imel možnost spoznati odtenke eksistence, barve in okuse življenja, frustrira. Hrana, ki tukaj umanjka, je duhovne narave. Zato je že punk opozarjal na ljudi, ki so »lepi in prazni«. Globino ali okus življenja nam da neka izkušnja, ki je dostikrat preizkušnja. In če je finančno in gmotno ter umsko udobje kot rečeno »roza« barve, lahko rečeva, da v vašem primeru odsotnost drugih barv ali okusov ustvarja blokado in prepad. In če se doziramo samo z eno barvo izkušnje, okostenimo, otopimo in se poneumimo. Enako velja za pretirano garanje. Zato je tako pomembno, da stremimo k ravnovesju. In okus življenja spet drugi lahko iščejo v pustolovščinah in na primer dragih potovanjih, kjer gre zopet za »roza« izkušnjo. Hilton tukaj ali na drugem koncu Zemlje ima isto kodo udobja. In če konzumiramo le kaviar, zbolimo!  A kar nas zares krepi, kar daje našemu življenju smisel in neko motivacijo, je pristnost. Ali je udobje pristno? Ali je razvajanje pristno? Seveda sva odprli še več vprašanj, a drugačna vprašanja v nas ustvarijo notranji umski proces, ki lahko okrepi notranjo intuicijo in nudi zanimive uvide. Pišete, da otroka nimata motivacije. Resda so mlajše generacije motivirane drugače. Gonja po vidnih dosežkih jih osmišlja v manjši meri. A morda jih motivira nekaj, kar je izven vašega razumevanja motivacije. O tem se je dobro pogovoriti, saj telovadba uma z drugače mislečimi vselej rahlo prevetri naša stališča in izkušnja, ko se otrok vede »nemogoče«, ustvari vihar. V tem primeru v vas in vašem možu. Kar se tiče vzgoje, kažete potomstvu zgled na nezavedni ravni. Otroci se bolj kot prek besed učijo iz opazovanja. In poudarek na tem, da ste gmotno preskrbljeni, ni odveč. Kje piše, da je »uspešno« življenje le tisto, ki ustvarja gmotne dobrine? Morda vaša hči v plesu najde svoj izraz. In biti uspešen v klasičnem smislu ni niti tako težko postati. Biti srečen v objektivnem smislu pa je za mnoge naduspešne težko. 

Ambicije? Je urejanje vrta in sajenje dreves na lastnem dvorišču uspeh? Četudi hrano in sadnje pridelamo le za sebe? Kapitalistična definicija uspeha mora biti usklajena z notranjo, duhovno in srčno definicijo uspeha. In menim, da ste zanimiva družina, ki se trudi in ima (pre)močan občutek odgovornosti. A tudi igra in norčavosti so barve življenja, mehkoba in spontanost pa način doseganja ciljev. Pustite času čas in morda poiščite drugačne barve in dovolite njih odtenke. Odtenke modre, razuma na primer, s kakšnim drugačnim, neformalnim izobraževanjem (ročne spretnosti, telesna agilnost…), odtenke indigo (tehnike treninga zavesti) in počakajte na proces, da se odvije. Včasih je sam proces, sama notranja preobrazba, ki na zunaj nima vidnih potrditev, največji uspeh. Človeka ozavesti na ravneh, kjer na življenje prične gledati bolj modro in predvsem, svobodneje.  Prepričana sem, da vam bo uspelo! Sečno!