Potrebujete strokovno pomoč, da razrešite travmo

Pozdravljeni,

vaše pismo se me je zelo dotaknilo, saj sem tudi sama mati in se zavedam pomembnosti družine in ljubezni do otroka. Težko si je predstavljati, zakaj nekateri starši, še posebej matere, zapustijo svojega otroka. A dejstvo je, da se včasih ljudje znajdejo v situaciji, ko se jim tudi na videz nemogoča odločitev zdi boljša kot vse drugo, kar lahko sami ponudijo otroku.

Poznam primer podoben vašemu, ko je mati svoje otroke prav tako dala v rejništvo. Tudi ona je bila poročena z alkoholikom, in ko ga je zapustila, je vedela, da bo sama težko preživljala celo družino. Za rejništvo se je odločila, ker je verjela, da otroke v novi družini, ki je bila gmotno bolj preskrbljena, čaka svetlejša prihodnost in bodo tako imeli več možnosti za srečno in uspešno življenje.

Morda je tudi vaša mama verjela, da vam bo tuja družina lahko nudila več kot vaša. Alkoholizem moža jo je verjetno še dodatno gnal v odločitev, da svoje otroke odstrani iz toksičnega okolja.

Seveda pa je drugo vprašanje, kakšno je bilo vaše življenje v rejništvu. Kako je rejniška družina skrbela za vas? Ste se počutili sprejeti? So bili rejniški starši do vas razumevajoči in ljubeči? Tega v pismu ne omenjate, a so to zelo pomembne informacije, ki bi nama lahko pomagale razvozlati, zakaj po 50 letih še vedno podoživljate travmo.

Zato bi vam svetovala, da poiščete strokovno pomoč, saj vam bo le usposobljeni terapevt skozi zaupne pogovore lahko pomagal predelati rane iz mladosti. Dokler jih ne razrešite, je malo verjetno, da boste čez noč rešili konflikte s svojci in težave z anksioznostjo. Šele ko se boste potopili v lastno bolečino in jo s pomočjo strokovnjaka tudi raziskali, se boste namreč lahko osvobodili travmatične preteklosti. Želim vam vso srečo!