Nadrejeni mi grozi, ker sem zavrnila njegovo dvorjenje

Dolgo sem razmišljala, ali naj vam napišem to pismo, saj sem se bala, da bodo nekateri kljub anonimnosti prepoznali mojo zgodbo. Pa sem se le opogumila, saj mislim, je treba stvari narediti konec. Za kaj gre? Sem uslužbenka zasebnega podjetja, stara sem 30 let. Sem precej vedrega karakterja, vestna in pridna. Prijatelji pravijo, da sem tudi prijetnega videza. Po izobrazbi sem ekonomistka, a v podjetju večinoma opravljam tajniška dela. Želim si oditi v drugo podjetje, vendar se bojim, da ne bom dobila svoji izobrazbi primerne zaposlitve zaradi recesije in podobnih razlogov. Tako ostajam v podjetju, kjer moram trpeti mobing, izsiljevanje in ne vem še kaj. 

Vse skupaj se je začelo, ko sem zavrnila »dvorjenje« enega od nadrejenih. Tega očitno ni najbolje prenesel in od tedaj mi nalaga najbolj zoprna dela, delati moram tudi nadure, za vsako malenkost me kritizira in tako naprej. Pred kratkim pa je presegel vse meje. Zagrozil mi je, da bo mojemu partnerju povedal, da me je videl ljubimkati z enim od sodelavcev in ima za to tudi dokaze. To, kar pravi, seveda ni res, morda ima le kakšno fotografijo z novoletne zabave, kjer sem se zgolj prijateljsko objela s tem sodelavcem. Ne vem, kaj naj naredim. Naj ga prijavim? Komu? Naj se pogovorim s svojim partnerjem? Ker je nekoliko ljubosumen, se bojim, da bo verjel mojemu šefu, in ne meni. Bojim se tudi, da bom ostala brez dohodkov. Zelo bom vesela, če me boste usmerili na pravo pot.

Veste, kaj se mi zdi ena največjih pomanjkljivosti našega sicer pridnega in trdoživega naroda? Prav to, da si Slovenci prepogosto pustijo biti nekakšni novodobni tlačani in da so tudi tedaj, ko se okrog njih dogajajo nedopustne nepravilnosti, raje tiho, da le ne bi izgubili službe, zaslužka, penzije, miloščine svojih šefov ... Čeprav se zavedam, da je narava posameznih konfliktov včasih zelo kompleksna, saj so njihovi vzroki zelo heterogeni, pa sem trdno prepričan, da je na očitne barabije, ki se dogajajo, treba odločno opozoriti. Ampak ne brezglavo, z različnimi nesorazmernimi grožnjami ali celo z nasilnim ravnanjem v afektu, ampak korektno, uravnoteženo in kar je pomembno – pravočasno. Slovenci bi se morali po tem, kako zavarovati svoje pravice in interese, nekoliko bolj zgledovati po očitno samozavestnejših narodih, denimo Italijanih, Francozih ali celo po Grkih. V vseh teh državah obstajajo izredno močne organizacije, ki zelo učinkovito skrbijo za zaščito šibkejših ali izkoriščanih. Brez nasilja, seveda. Primerjajmo malo, kako so se denimo ti narodi v zadnjem desetletju večkrat odzvali na kratenje osnovnih državljanskih pravic. Ponosno in z dvignjeno glavo! Pa še dosegli so marsikaj.

Pa mi? Ne bi rekel.

Enako bi se morali odzvati zaposleni v mikrookoljih, kot so denimo podjetja, društva, državni uradi. Tudi vi seveda. Ne nazadnje ste na začetku svoje kariere, kot pravite, ste pridni, odgovorni in za povrhu še prijetnega videza. Pa se res ne boste pustili nekemu frustriranemu šefu, ki se je na vašo zavrnitev odzval kot mali razvajeni otrok. Z dobrimi osebnimi in poslovnimi referencami, ki jih imate, boste pa že dobili kakšno boljšo službo od te! Samo malo korajže vam očitno primanjkuje.

Kar zadeva partnerja – povejte mu zgodbo po resnici. Če je mož na mestu, vam bo že verjel, zlasti če imata sicer v redu odnos. Če bo verjel vašemu šefu, pa ima verjetno težave s svojo lastno samozavestjo. Šefa pa jasno in nedvoumno opozorite, da imajo njegove grožnje naravo izsiljevanja. Njegovo ravnanje pa ima vse zakonske znake mobinga. Obe dejanji sta kaznivi.