Nadrejena me sili na službene poti, čeprav imam majhnega otroka

Imam dveletno hčerko, ki jo še vedno dojim. V službi mi nadrejena grozi in pritiska name, da bom morala hoditi na službene poti. Povedala sem ji, da tega ne morem, ker nimam varstva za otroka. Odgovorila je, da nje nikoli nihče ni vprašal, ali lahko gre na službeno pot, in ji ni mar, da imam majhnega otroka. V ZDR sem prebrala, da delavcu ni treba delati nadur do otrokovega tretjega leta starosti (razen če soglaša z nadurnim delom). V ZDR nič ne piše o službeni poti, ki traja čez polni delovni čas, ali o službeni poti, ki traja več kot dan. Govorijo mi, da službena pot, ki traja čez polni delovni čas, ne sodi v to varstvo prepovedi delanja nadur oz. dela čez polni delovni čas. To pa zaradi tega, ker se nadure pri službeni poti sploh ne priznajo. Ali ni namen prepovedi delanja nadur za starše, da lahko skrbijo za svoje otroke? Tudi če je delavec na službeni poti več kot osem ur, ne more poskrbeti za svojega otroka, ne glede na to, ali tisti čas efektivno dela, se vozi s službene poti domov ali pa spi v hotelu. Če po zakonu oče ali mati ne sme delati več kot osem ur, mora pa iti na službeno pot, pri kateri je službeno odsoten več kot osem ur oz. celo nekaj dni, to se mi zdi absurdno. Kako je s tem?

Žal ste imeli tudi vi smolo, da ste na delovnem mestu naleteli na nadrejeno, ki ji nikoli v življenju ni uspelo ponotranjiti osnovnih humanističnih vrednot, na katerih počiva sodobna civilizacija. Predvidevam, da se z gospo v otroštvu nihče ni kaj dosti ukvarjal niti ne pogovarjal o resničnih vrednostih življenja in o etičnih imperativih, ki jih mora na življenjski poti spoštovati. Taki posamezniki, v otroštvu oropani zdrave in srčne vzgoje, običajno zrastejo v pomilovanja vredne ljudi brez moralnega kompasa, ki »blestijo« edino na področjih poslovne brezobzirnosti in histerične produktivnosti na račun zakonitih pravic zaposlenih. Vaša nadrejena s svojim obnašanjem očitno dokazuje, da spada prav med take ljudi.

Zakon o delovnih razmerjih je kristalno jasen, ko gre za normiranje nadurnega dela. Delavec je dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo čez polni delovni čas (nadurno delo) le v primerih izjemno povečanega obsega dela, če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi, če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, če je treba zagotoviti varnost ljudi ali premoženja ter varnost prometa in v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo.

Izrecno je določeno, da je nadurno delo tisto, ki se opravlja v času, ki presega polni delovni čas – to pa je vsako delo, ki presega 40 ur na teden, ali za delavce, ki imajo 36-urni delovni čas, tisto delo, ki presega 36 ur. Pri službeni poti se za nadurno delo šteje efektivno opravljeno delo, ne pa tudi pot sama. Izrecno je določeno, da delodajalec ne sme naložiti opravljanja nadurnega dela delavki v skladu z določbami o varstvu starševstva. Izrecno je določeno, da imajo delavci zaradi starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Posebno varstvo pomeni, da se lahko delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, naloži opravljanje nadurnega dela le po njegovem pisnem soglasju. Enemu od delavcev staršev, ki ima otroka mlajšega od sedem let, se lahko prav tako naloži, da opravlja nadurno delo, le na osnovi njegovega soglasja.

Ker kot mati spadate v posebno kategorijo zaščitenih delavcev, vas delodajalec brez vašega soglasja ne sme napotiti na službeno pot, če bi delo, ki bi ga opravljala na taki poti, preseglo zakonsko omejeni polni delovni čas 40 oz. 36 ur na teden.

Delodajalcu, ki bi kršil zgornja določila o nadurnem delu, se lahko izreče globa od 750 pa do 2000 evrov.