Na pomoč, moja osemletnica krade

Opazila sem, da moja osemletna hči krade. Prejšnje šolsko leto je jemala sošolcu, s katerim sedi v klopi, radirke in svinčnike – po pogovoru z mano jih je vrnila; govorili sva o tem, da je kraja grda in da je nihče ne bo maral, če se bo to nadaljevalo. Pred dnevi pa je sošolki iz torbe vzela evro in nato čez nekaj dni spet 50 centov. Tudi sestrici je vzela evro, ki ji ga je prinesla miška za zobek (in že pred štirimi meseci ji je vzela tri evre). Tako sem tudi ugotovila, da je za izginotje sošolkinega denarja kriva ona. O krajah sva se spet pogovorili in dejala mi je: »Mama, vem, da sem poredna in zlobna, in ko sem sama, premišljujem o tem, vendar si ne morem pomagati in kar vzamem.« Odgovorila sem ji, da ni zlobna, da je pa kraja grda in da se to ne sme delati. Sprašujem vas, kako naj ji pomagam in ali bo to dovolj ali naj se obrnemo na strokovnjaka psihoterapevta, psihologa, psihiatra, sociologa. Hvala vnaprej.

Vsekakor je vsaka motnja vedenja pri otroku za starše velik stres. Pojavljati se začnejo dvomi in vprašanja: »Ali pravilno vzgajam svojega otroka, kaj delam narobe?«

Povsem normalno je, da ste kot dobra mati zaskrbljeni, razočarani in vznemirjeni, morda se vam porajajo občutki jeze in strahu.

Za otroka do približno tretjega leta starosti je jemanje stvari, ki niso njihove, izjemno vznemirljivo. V tem obdobju se otrok še ne zaveda, da je takšno početje nesprejemljivo, saj še ne pozna meja med sabo in drugim svetom. Pozneje, nekje do petega leta starosti, pa se mora že naučiti, kaj je prav in kaj narobe, se pravi, da kraja ni dovoljena. Predvsem je tukaj najpomembnejša vloga staršev, njihovo postavljanje meja, vrednote.

Kot ste opisali, ste hčerki lepo (brez obsojanja) razložili in se pogovorili z njo, da se to ne sme delati, kar je pri tovrstnem početju zelo pomembno. Pravilno ste jo tudi usmerili, da je morala ukradene stvari vrniti. V tem trenutku je pomembno, da pogledate svari malce širše. Otrok v tej starosti lahko namreč s krajo izraža mnogo stvari. V največ primerih je to stiska, klic na pomoč ali pa jeza, ki jo čuti. Poskusite razmisliti, kako funkcionira vaša družina. Razlogi za tovrstno vedenje so lahko prav težave v družinskem sistemu –konflikti z vašim partnerjem, hčerka se počuti zapostavljena ali osamljena. Prav stisko, ki se pojavlja v družini, lahko otrok odigrava z določenimi motnjami vedenja, kar se pri vaši hčerki kaže s krajo, ki je lahko tudi za pomiritev napetosti.

Predlagam, da se s hčerko pogovarjate, ji jasno pokažete, da je ljubljena, želena in pomembna za vaju oba s partnerjem. Če se bodo kraje še nadaljevale, pa vam svetujem strokovno pomoč.