Mož si želi še enega otroka, mene pa že vzgoja najinih treh izčrpava

Mož si želi še četrtega otroka, sama pa nisem več pripravljena na ponovni porod in na vse skrbi, ki so povezane z otroki. Imam tudi zdravstvene težave, in sicer izgubljam živce in moč. Srednji otrok je deček, je zelo živahen in ima motnje v pozornosti. Sicer odločbe nima, a kljub vsemu je z njim dokaj težko.

Imam varno in utečeno službo, mož je tudi gmotno zelo skrben za nas in si zato želi še enega dečka. No, tudi deklice bi bil vesel, mene pa že misel na še enega otroka straši. Bližam se štiridesetim in iskreno nisem več pripravljena na to. A mož ne želi z menoj več govoriti o ničemer drugem kot o novi nosečnosti.

Resda je moje telo še vedno dovolj zdravo, a me skrbi in imam slab občutek. Mož žal nima posluha za moje pomisleke, ne vem, kako naj mu dopovem. Name pritiskajo tudi sorodniki. Pri nas je vrednota, da imamo otroke in da smo družinski. Sama pa bi rada dobro skrbela za te tri, ki jih že imava.

Prosim za vaše mnenje in nasvet.

Draga gospa bralka,

vsak od nas išče lastne izraze preko izkustev, ki mu jih ponudi usoda. Za nekatere je pot življenja prepletena s poslovnim svetom, kariero in doseganjem osebnih in poslovnih ciljev, kjer so nivoji samorealizacije individualni in svobodomiselni. Nekdo drug potrebuje povsem drugačno okolje: veliko družino, vezi in povezave, ki so trajne in določujoče. Občutek varnosti, ki ga kot pripadniki človeške vrste doživljamo, variira. In med nami ni enakih usmeritev, ki določajo način, preko katerega to varnost dosegamo.

In bolj, kot smo osebnostno dozoreli, manj potrebujemo ljudi, ki potrjujejo naš obstoj. V skupinah, ki z nami delijo podobne vrednote, seveda hitreje začutimo pripadnost in kolektivna varnost je višja tam, kjer smo obvarovani izzivov drugačnega. T. i. »psihološka varnost« je bila zlasti na udaru v času covida, ko so se klasična vesolja samoumevnosti podrla. Družina lahko nudi varnost, obenem pa krati svobodo, saj je lahko vir nasilja in travm.

Seveda si vsak od nas želi zdrave družinske celice, a ljudje se ločijo, umrejo, se ponovno poročijo … Zato rečemo, da je pojem družine drugačen danes, kot je bil včeraj. A emocije, ki pa sam pojem predstavljajo, v času ne variirajo: družina pomeni domačnost, sprejetost in varnost.

Heteroseksualne vezi s klasično predpostavko o nuklearni družini (oče, mati, otroci) so vir vzrokov in posledic ter tudi rešitev travm in napačnih družinskih postavitev in vzorcev, ki jih v odnosih ponotranjamo. In zato imate prav, ko pišete, da želite zares dobro skrbeti za otroke, ki jih že imate. Ali lahko kvantiteta nadgradi kvaliteto? Je res prav, da forsiramo številčne družine in se žaljivo vedemo do tistih, ki družine nočejo ali pa ne morejo imeti? Ali pa do onih, ki so izgubili partnerje, ostali sami z otroki, se ponovno poročili …

Družina pa ni nujno skupnost, ki je biološko pogojevana. Sodobne družine so polne novih redefinicij in prav je, da vsak od nas skuša z ljudmi, ki so del njegovih najbližjih krogov, graditi trdne odnose, ki temeljijo na zaupanju.

Zato skušajta z možem uskladiti pojme in pričakovanja in čim bolj graditi na odnosih in relacijah, ki so trenutno živi. Morda se želja po novem otroku zgodi spontano, zagotovo pa ne more biti kot šport ali hobi prepuščena trenutnemu navdihu ali trendom. Ko izgradimo tisto, kar imamo in negujemo vezi, ki so zdrave, šele lahko postavimo temelje novim svetovom in ravnovesjem.

Verjamem, da boste uspeli. Seveda pa ni nikdar slabo, da vašo situacijo ovrednoti tretja oseba, strokovnjak, ki vas lahko na poti samospoznavanja podpre in vam ter vašemu partnerju ponudi ustrezno oporo. Srečno!