Mož se mi ne posveča dovolj. Šele ko odklonim seks, postane bolj pozoren

Poznava se sedemnajst let. Hoditi sva začela konec srednje šole. Ko sva končala vsak svoj študij, me je zaprosil za roko. Zdelo se mi je tako romantično. Čeprav sem omahovala in nisem bila povsem prepričana, da je to prava stvar, sem privolila. Poročila sva se, najela stanovanje in zaživela kot par. Prva leta so bila težka zaradi prilagajanja. Z leti so se stvari izboljšale. Toda nikoli se nisem počutila zares srečne. Pred štirimi leti sem ga prepričala, da sva šla v zakonsko terapijo. Bilo mu je odveč in kmalu sva prenehala. Rekla sem si, da je vendar dober in odgovoren človek, da me ima rad in je srečen z mano in bi morala biti zadovoljna. Toda nisva si čustveno blizu, čeprav on trdi nasprotno. Malo se pogovarjava in nimava skupnih interesov. Rekla sem si, da ne morem od njega pričakovati, da me bo osrečil, in poiskala sem si stvari, ki me veselijo, brez njega. Pred letom in pol se nama je rodila hči. Zapadla sem v poporodno depresijo in šla v psihoterapijo. Tam sem se veliko naučila o sebi. Veliko sem naredila za svojo samopodobo. V moji primarni družini je vladala čustvena hladnost in ugotovila sem, da sem vedno pogrešala občutek biti ljubljena. V otroštvu tega nisem dobila. In občutek imam, da tega ne dobim sedaj, zato me preganja misel, da z možem preprosto nisva za skupaj. Spregovorila sem o svojih občutkih, a me ni vzel resno. On ne vidi težav in pravi, da je srečen. Nato sem se začela izogibati spolnim odnosom. Takrat je postal bolj pozoren do mene. Sprašujem se, ali se morda jaz ne trudim dovolj. Preganjajo me občutki krivde, da nisem dovolj dobra žena. Pogosto premišljujem o ločitvi, toda to bi ga uničilo. Zavedam se, da moram za svojo srečo poskrbeti sama. Mi bo to uspelo z ločitvijo? Potem je tu še najina hči. Mož je zelo ljubeč oče. Zelo bi ga prizadelo, če je ne bi mogel videti vsak dan. Po drugi strani pa ne želim, da bi hči odraščala ob nesrečni materi (tako kot sem odraščala jaz). Kaj bi mi svetovali?

Zdi se mi, da v sedanjem odnosu ponovno odigravate prizor, ki se je dogajal v čustveno hladnem okolju vaše primarne družine, ob vaši materi. Mati je bila nesrečna, kot ste napisali, in verjetno vam v svoji nesreči ni zmogla dajati ljubezni, ki ste si jo želeli. Vsak otrok potrebuje, da ga starši ljubijo, in še več, vsak otrok hoče ljubiti svoje starše. Če mu tega »ne dovolijo«, ker morda ne zmorejo biti čustveno prisotni ali imajo druge težave, potem otrok sčasoma ugotovi, da se nima smisla truditi v izkazovanju ljubezni. Takrat se v njegovo podzavest vtisne vzorec: trudil sem se na vse kriplje, da bi lahko ljubil svojo mamo, toda ona me je zavrnila, zato ne bom več poskušal, ker je preveč boleče. Od takrat se boji ljubiti kogar koli, saj se mu lahko zgodi, da bo ponovno zavrnjen in bo zato trpel.

Se morda tudi vi nezavedno bojite, da bi bili lahko, če bi spustili moža preblizu in doživeli preveliko čustveno bližino, ponovno prizadeti? Ali morda nezavedno ravnate tako, da ohranjate moža na varni čustveni razdalji? Če je tako, potem ta odmik vodi v pomanjkanje tistega, pred čemer se varujete in kar pogrešate, to je čustvene bližine.

Napisali ste tudi, da ne morete od moža pričakovati, da vas bo osrečil. Enako, kot ste kot majhna deklica po letih poskusov ugotovili, da ne morete pričakovati, da vas bo osrečila vaša mama in vam dovolila, da ji izkazujete brezpogojno otroško ljubezen?

In napisali ste, da morate za svojo srečo poskrbeti sami. Držalo bo, da je vsak svoje sreče kovač. Kaj pa je tisto, kar nas naredi najsrečnejše v življenju? To so kakovostni medosebni odnosi. Sami, brez soljudi, težko najdemo srečo. Največ, kar je v naši moči, je, da si najdemo takšno družbo, v kateri se bomo počutili srečne.

Morda vaš mož res ni pravi moški za vas, vendar kdo vam lahko zagotovi, da ne boste v naslednjem odnosu ponovili scenarija, če se boste ločili? Če drži, da nezavedno bežite od prevelike bližine, potem je ravno bližina tisti dejavnik, na katerem je treba »delati«. In v sedanjem odnosu imate odlično priložnost, da se lotite te lekcije. Vaš mož vas ima namreč rad in vas ne bo zapustil.

Tvegajte tesnejše stike. Prisilite se in se pridružite možu pri aktivnostih, ki so njemu všeč. Poiščite v teh aktivnostih stvari, ki so vam všeč. Če je to nogometna tekma, se veselite moževega navdušenja, opazujte ljudi in dogajanje okoli sebe ali se pozanimajte o življenju nogometnih zvezd. Ljubezen namreč ni le čustvo, ampak je predvsem dejavnost. Ne more biti usmerjena le v prejemanje, ampak zlasti v dajanje: v iskreno zanimanje za sočloveka, sočutje, empatijo, pomoč ter vztrajen trud za odnos.

Spregovorite z možem o svojih občutkih in mu povejte, da ne želite nadaljevati partnerskega odnosa tako kot doslej. To bi moral biti znak za preplah in bi ga moral pripraviti do tega, da bo bolj dejavno sodeloval. Potem pa si znova poiščita strokovno pomoč. Želim vam, da se bo vse dobro končalo!