Mož odloča o vsem v najinem življenju, počutim se kot otrok

Poročena sva dve leti, poznava se štiri. Še vedno ga imam zelo rada, toda najin odnos je že mesece daleč od tega, kar bi si jaz želela. Problem očitno občutim samo jaz, kajti on ga ne vidi. Njegova največja skrb je služenje denarja. Ne vem, koliko ga imava. Vem le, koliko stane najemnina in kolikšno plačo ima. Kam gre preostali denar, ne vem. Oče mu pravi, da bo luzer, če ne bo zaslužil prvega milijona do štiridesetega leta. Jaz sem trenutno brezposelna. Imava en avto in ne morem pričakovati, da bi nadaljevala študije ali kupila še avto zame. Že dolgo se ne počutim povezane z njim. Ko pride iz službe, gre za računalnik in igra igrice. Skupaj preživiva le kakšno večerno uro, ko se usedeva pred televizijski ekran. Včasih je edino, kar čez dan spregovoriva, le urejanje logistike. Ko igra igrice, ga ne smem motiti. Šele ko on tako odloči, lahko spregovorim z njim. Takrat se počutim kot otrok. Seks je mlačen in namenjen predvsem njemu. Z lahkoto bi se mu odrekla. Občutek imam, da nisem slišana. Ne vem niti, ali me še ljubi. Tudi če mi to zatrdi, jaz tega ne občutim. Letos sem poskušala zanositi. Po nekaj mesecih sva se odločila, da še malo počakava. Pred nekaj dnevi pa je rekel, da zakon brez otrok nima smisla. Spogledujem se z mislijo, da bi ga zapustila. Toda še vedno ga ljubim. Vem, da bi se morala z njim pogovoriti, toda ne vem, kako to storiti, ne da bi dobil občutek, da ga napadam ali krivim. Počutim se mizerno in ne vem, kako naprej. Upam, da mi boste lahko svetovali, in hvala, ker ste mi prisluhnili.

Življenje v dvoje si običajno izberemo zato, da bi nam bilo lepo in bi zadovoljili potrebe po varnosti, ljubljenosti, bližini in sprejetosti, pa tudi da bi osmislili življenje s potomci in ob podpori partnerice ali partnerja prispevali k blaginji širše skupnosti. Za realizacijo teh pomembnih vrednot je kakovost partnerskega odnosa bistvena. Deklice in dečki se psihološko razvijajo različno, zato obstajajo razlike med spoloma v vrednotenju kakovosti odnosa. Za ženske so kakovostni medosebni odnosi še posebej pomembni in posvečate jim več pozornosti kot moški. Vaše osebno zadovoljstvo je precej odvisno od zadovoljstva ljudi v vaši okolici in pripravljene ste vložiti veliko energije v to, da bi bili ljudje okrog vas srečni.

Vendar pa obstajajo meje takšnega razdajanja in upravičeno pričakujete, da vam bo partner, ki mu posvečate veliko pozornosti, znal vračati z ustrezno mero čustvenih, materialnih in drugih uslug. Iz vaše pripovedi je čutiti predvsem, da niste slišani in da mož živi v svojem svetu, v katerem je pomembno, koliko denarja zasluži in kako poskrbi za lastne potrebe. Ker je njegova pozornost zožena na te dejavnike, ne utegne zaznati, kako se počutite vi, in se najbrž ne zaveda, da ste nesrečni. On očitno misli, da je glede vajinega odnosa vse tako, kot mora biti, ali pa si vsaj noče priznati, da nekaj ni v redu.

Zakaj odlašate s pogovorom o vašem počutju v zakonu? Je morda to zato, ker kot otrok niste bili vajeni izražati svojih čustev oziroma niste imeli te priložnosti ali pa intenzivno izražanje čustev v vaši družini ni bilo zaželeno? Če te izkušnje v najzgodnejšem obdobju svojega življenja niste imeli, potem tega vedenja niste mogli razviti in niste vešči govoriti z drugimi o svojih čustvih. Toda, za kakovostno čustvovanje je pomembno ne le, da se zavedamo svojih čustev, ampak predvsem, da jih znamo kraju in času primerno izražati. To je eden od znakov čustvene zrelosti. O tem vam pripovedujem zato, ker vas želim spodbuditi, da spregovorite o svojih občutkih. Premagati bo treba strah pred tem, da bi se mož počutil napadenega ali krivega, če in ko boste odprli to temo.

Vem, da je to laže reči kot narediti, zato vam svetujem, da se najprej pogovorite z nevtralno osebo, ki ji zaupate. Takšen pogovor vas bo opogumil in predvsem dal občutek, da zmorete spregovoriti o svojih čustvih. Za začetek lahko pokličete na enega izmed telefonov za klic v duševni stiski, na primer številko 116 123. Sprejeli vas bodo kadar koli, vse dni v letu in zagotovljena vam bo anonimnost. Z usposobljeno poslušalko ali poslušalcem boste lahko brez strahu, da bi koga prizadeli ali sami bili prizadeti, spregovorili o svojem čutenju. Večkrat ko boste spregovorili o svojih čustvih, bolj vsakdanje vam bo to postalo. Pogovor o čustvovanju pogosto sproži intenzivno doživljanje čustev, kar je lahko ovira za konstruktiven pogovor. Zato se je dobro na takšen pogovor vnaprej pripraviti. Želim vam, da bi se opogumili čim prej, se pogovorili, sprostili nakopičeno nezadovoljstvo in zaživeli v sproščenem in zadovoljnem razmerju.