Mož mi ob razvezi očita, da sem ga izkoristila

Vesela bom vašega nasveta o delitvi skupnega premoženja. Naj le na kratko opišem svoj problem. 

Stara sem 41 let, enako mož, s katerim sva v postopku razveze. Pred desetimi leti sem se preselila v njegovo stanovanje. Mož ni (bil) izobražen, imel pa je svojo trgovino z opremo, a je šlo čedalje slabše in jo je moral zapreti. Od tedaj je bil skoraj brez dohodkov, sem ter tja je opravljal kakšna priložnostna dela. Sama sem magistrica ekonomije, v dobri službi in imam nadpovprečne dohodke. 

Mož mi zdaj očita, da sem ga le izkoristila, dokler so bili otroci majhni (drži, da se je veliko ukvarjal z njimi), ko pa je ostal brez dohodkov, pa da ga nisem več potrebovala. Ker sem vselej bolje služila od njega, sem tudi vlagala v stanovanje. Zanima me, kakšne so moje premoženjske pravice v tem stanovanju. 

Ko prejmem takšna pravna vprašanja, me vselej zanima tudi širša slika partnerskega razmerja, v kateri se najdejo odločilni vzroki za njegov bridki konec. V vaši zgodbi izvem, da je bil mož, s katerim sta v postopku razveze, že od nekdaj noro zaljubljen v vas, da ste bili zanj dolgo neosvojljiva trdnjava in da je imel – potem ko vas je nekako vendarle osvojil – občutek, da je zadel prvo nagrado na loteriji, da je osvojil srce same kraljice. (Bili) ste lepi, izobraženi, on pa bolj ali manj (pod)povprečen v vseh pogledih. Vi do njega niste čutili tako.

Očitno nesorazmerje, ki bode v oči že na prvi pogled!

Zaslepljen od zaljubljenosti očitno ni razmišljal, da je bila vaša odločitev zanj morda le začasna, pragmatična, prav nič romantična. Seveda vam je godilo, da je lastnik stanovanja (vi niste imeli lastniških nepremičnin), in vedeli ste, da bo dober oče vajinih otrok, medtem ko boste delali svojo kariero. In tako vam je dobesedno jedel iz rok, ustregel je vsaki vaši želji, igral varuško, ob tem pa še delal v trgovini.

Primerov, kot je vaš, ni malo. Še posebno v malomeščanskih okoljih gospodične vstopijo v partnersko zvezo iz čistega oportunizma. Osebno se mi taki, sicer pošteni, delavni, a izredno naivni možakarji, kot je vaš mož, precej smilijo, saj živijo v vzporednem domišljijskem svetu, svetlobna leta odmaknjenem od resničnosti.

Nekako si domišljajo, da so jih gospodične izbrale, ker so se zaljubile vanje, kar je seveda velika zmota, za katero običajno drago plačajo. Svoj slabši »tržni« položaj kasneje kompenzirajo s tem, da se spremenijo v ubogljive »cucke«, ki svojim gospodaricam ugodijo v vsaki, še tako butasti želji. S tem pa svoje stanje le še poslabšajo, saj izgubijo še tisto malo spoštovanja, ki so ga bili od njih nekoč deležni.

Glede moževega očitka, da ste ga izkoristili, dokler ste ga potrebovali, ko pa ni bilo več tako in ko je še finančno propadel, pa zavrgli, bi rekel, da se to »vidi že iz vesolja«, kar pa še ne pomeni, da možakar za nastale razmere ne nosi svojega dela krivde.

Če bi namreč pred desetimi leti raje uporabljal razum namesto česa drugega, se mu vsa ta kalvarija z žalostno razvezo in uničenimi sanjami sploh ne bi zgodila. Obnašal pa se je kot brezglav na smrt zaljubljen 16-letnik. Poleg tega je očitno zavestno privolil v vlogo varuške in druge violine v razmerju.

Sprašujete me o svojih možnostih v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, pri čemer bi vam želel pojasniti, da stanovanje, v katero ste se pred desetimi leti preselili, nima statusa skupnega premoženja, saj ga je mož pridobil, še preden sta sklenila zakonsko zvezo, kar pomeni, da gre za njegovo posebno premoženje. Zakon določa, da je posebno premoženje vsakega od zakoncev tisto, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze.

Če torej stanovanje spada med posebno premoženje moža, potem lastninsko pravico nad njim izvaja samostojno, vi pa pod določenimi pogoji pridobite terjatev zoper njega, in sicer če v njegovo nepremičnino vlagate svoje delo in sredstva. V tem primeru se lahko sporazumeta o obstoju in višini vaše terjatve in o njenem zavarovanju. Če sporazuma med vama ne bo, pa lahko zahtevate, da o tem odloči sodišče.