Mož me pred otrokoma in sorodniki nenehno zasmehuje

Stara sem 40 let in poročena s srednješolsko ljubeznijo, imava dva otroka, živimo neki povprečni standard. Žal pa je zakon precej nesrečen. Mož namreč vedno poskrbi, da izpadem pred otrokoma in sorodniki nekoristen subjekt. Vsem našteva moje slabe lastnosti in me zasmehuje, ko pa ga na samem vprašam, zakaj to počne, obrazloži, da se je le šalil. Povsod me tudi kontrolira, med nama ni ničesar več, čemur se reče ljubezen. Otroka, sicer pridna srednješolca, se obračata name le, če potrebujeta žepnino in da jima skuham. Vse to me sili k razmišljanju, da sem morda res nekoristna. V službi in med prijatelji mi sicer ni tega še nihče nikoli rekel. Našla sem si tudi prijatelja, ki me razume, vendar si zaradi ugleda ne upam vzpostaviti bolj resnih stikov, a nadvse si želim, da me ima kdo končno rad takšno, kakršna sem. Prosim za nasvet, saj še nisem tako v letih, da bi se kar predala usodi.

Najhuje je, če eden od partnerjev drugega ponižuje in sramoti pred otrokom. To poniževanje in spori se lahko nadaljujejo leta in leta, in pri vaju tudi se. Vajin odnos je prežet z afektom sramu, ki ga zavedno in nezavedno oba močno preigravata in ohranjata. Za odnos sta potrebna dva in tako bo tudi v vajinem primeru treba pogledati globlje. 

Pri ozaveščanju vajine dinamike s pomočjo dobro izurjenega psihoterapevta bosta lahko odkrila vzajemni proces, kako vsak posebej igrata vlogo silovitega spodbujevalca in ohranjevalca bolečih odnosov. Velika verjetnost je, da sta jih doživljala že v svoji mladosti, in so postali del vajine notranjepsihične drame. 

Odnosi s starši so temelj poznejših odnosov. Na odraslo romantično ljubezen gledamo kot na čustveno vez oziroma navezanost, ki je primerljiva s čustveno vezjo, navezanostjo med otrokom in njegovim primarnim skrbnikom v obdobju odraščanja oziroma adolescence. 

Predvidevam, da oba prihajata iz zelo zlorabljajočih družin. Biti v stiku s strahom, sramom, prezirom, bolečino, zapuščenostjo, zavrženostjo, podcenjevanjem, žalostjo in jezo bi pomenilo, da bi se morala spoprijeti z neznosno stisko, zato to čutenje regulirata oziroma uravnavata s prekinitvijo stika, kar se znotraj vajinega zakona po večini kaže tako, da vas mož verbalno sramoti, kritizira in vi se umikate v samoto ... Afera pa je le bolj drastičen način prekinitve stika. V takih položajih je zelo razumljivo, da si partnerja zaradi groze pred novo ranljivostjo končno najdeta »varen izhod«, nov psihični prostor in čas, ter tja usmerjata svoje sile. To so lahko otroci, razne dejavnosti, delo ali pa si poiščeta novo osebo, ki naj bi zadovoljila njune potrebe. Ob tem sta občudovanje in spoštovanje privlačne tretje osebe kot oaza v izsušeni puščavi. 

Šele na osnovi dejstva oziroma spoznanja, da tudi partner nosi v sebi nerazrešene travme in čustvene vsebine, ki jih projicira v partnerja, bosta lahko začela razreševati to boleče vzdušje. Zato bo iskanje afekta sramu na notranjepsihični ravni, se pravi na ravni vajinih doživetij v izvornih družinah, ključno, tega bosta lahko nato povezala z odnosi, ki jih vzpostavljate danes in ob katerih vidite, da gre sram naprej –ponižujejo vas že otroci in s tem tudi sami sebe. Tako je, kot ste napisali, niste še tako v letih, da bi se predali, zato si najdite pomoč in ustavite peklenski krog medgeneracijskega modela!