Mož meša pogum z odgovornostjo

Slavni avtor zgodb o Sherlocku Holmesu, škotski zdravnik, pisatelj in politik sir Arthur Conan Doyle, je nekoč modro dejal: »It is stupidity rather than courage to refuse to recognize danger when it is close upon« – neumnost je, in ne pogum, ne priznavati nevarnosti, ko je ta blizu.

Povsod po svetu, in Slovenija ni tu nobena izjema, obstaja kar dobro zastopana skupina ljudi, ki imajo nevarne težave s spoznavanjem meje med pogumom in norostjo. Statistika govori v prid dejstvu, da med njimi izstopamo moški. Med nami se najdejo tudi taki, ki jih testosteron obvladuje tako močno, da jih življenje premetava kot na rodeu. Primerkov ni malo: mentalno neuravnovešeni menedžerji, neredko pod vplivom opojnih substanc, ki se s svojimi podjetji igrajo kot s plastelinom, najemajo megalomanske kredite, pogosto z osebnim jamstvom, brez kakršne koli dolgoročne poslovne strategije, v znanem balkanskem slogu »biče nekako«. Pa taki, ki, medtem ko proti njim potekajo sodni postopki in osebni stečaji, po avtocestah drvijo s svojimi, na žene ali/in ljubice prepisanimi 3000-kubičnimi jeklenimi konjički od »posla« do »posla« in se dogovarjajo za nove avanture in potegavščine. Vsi pa v opravičilo svojih pogosto norih dejanj uporabijo vselej priročen argument, da gre tu za velike, pogumne, edinstvene posle, ki jih drugi ne razumejo. Blabla!

V resnici gre za velike, edinstvene zgube. Nevarne sebi in svoji okolici.

Tu so tudi številni precej smešni »pacienti«, ki jih je kriza srednjih let tako močno udarila, da so pripravljeni ogroziti družino s tveganimi skoki s padalom, s turnim smučanjem po smrtonosnih deviških stenah kje v Alpah, še bolje pa v Čilu, ali pa vse skupaj postaviti na kocko za nekaj divjih noči v motelu s pripravnico. Pa ne želim izpasti kakšen čistun, bog ne daj, ampak, za vraga, če ima dedec družino, naj se tudi vede kot družinski človek s primerno odgovornostjo, če je nima, pa pač ne!

Če je mož srečke kupoval s skupnim (!) denarjem, potem loterijski dobitek velja za skupno premoženje zakoncev. Sodna praksa je namreč izrekla, da so pri presoji vprašanja, za katere vrste pri loterijskem dobitku gre, odločilne ugotovitve, da je tisti, ki je igral loto, srečke kupoval s skupnimi sredstvi, da je bila torej podlaga za loterijski dobitek nakup srečke s skupnim denarjem. Izvor tega premoženja, čeprav posreden, so namreč z delom pridobljena sredstva. To pa je tudi razlog, da v takem primeru loterijski dobitek šteje za skupno premoženje zakoncev, kar pomeni, da mož s tem denarjem ne sme samostojno razpolagati.

Če ste stanovanje pridobili še pred sklenitvijo zakonske zveze (drugače bi bilo, če ste ga kupili, potem ko ste že sklenili zakonsko zvezo, četudi ste se v zemljiško knjigo vpisali kot edina lastnica), potem stanovanje šteje za vaše posamično premoženje in morebitni upniki nanj ne smejo seči z izvršbo. Nekoliko drugače bi bilo le, če bi mož dokazal, da so bila njegova vlaganja v stanovanje tako velika, da je zato postal solastnik.