Mož je obupan, ker po operaciji prostate ne moreva več seksati

Toliko ljudem ste že svetovali, zato bi tudi jaz prosila za nasvet. Stara sem petdeset let, mož je šest let starejši. Imava sina, ki je že odrasel in ne živi več doma, tudi za vse te probleme ne ve. Pred tremi leti je bil mož na operaciji prostate, ki je bila rakasta. Seveda so vse operirali »v zdravo« – in naju seznanili tudi s tem, da spolnih odnosov ne bova več mogla imeti. To je njega zelo prizadelo. Veliko pogovorov je sledilo. Stala sem mu ob strani, ga spodbujala, mu dopovedovala, da ga imam rada tudi brez spolnih odnosov, mu tako in drugače dokazovala ljubezen, spoštovanje, trudim se s stiskanjem, poljubi, mu dopovedujem, da je najin zakon lahko lep tudi brez tistega. Toda njegov ego je očitno zelo prizadet, saj ni niti po treh letih nič bolje, skratka, zgodil se je velik preobrat. Začel se je grdo vesti do mene, moja čustva so mu malo mar, moja dejanja še manj, začel je tudi popivati in je zato še slabše. Zaradi tega se obremenjujem, saj mu želim pomagati, ker ga še vedno ljubim. To sem mu tudi povedala, vendar je on svet zase. Jaz pa postajam čedalje bolj čustveno osamljena, ta tri leta so me izžela do konca. Danes ko vam pišem, ugotavljam, da sem ves čas dajala sebe, svoja čustva v zameno za ignorantstvo. Povejte, prosim, kaj mi je storiti. Ali naj se po vseh teh letih še trudim ali naj ga zapustim, saj si ne želim drugega kot malce nežnosti, pozornosti, pogovorov! Ali je njegovo vedenje normalno?

Pri svojem delu s pari sem se že srečala s podobnim primerom. Popolnoma razumem vaše doživljanje in težave, ki jih imata z možem. Le vaše vprašanje na koncu pisma ni povsem ustrezno, ker ne gre za to, kaj je normalno in kaj ne. Zelo dobro ste opisali njegovo doživljanje ob izgubi spolne sposobnosti. Razumete ga, ne morete pa več prenašati njegovega trpinčenja sebe in vas ob tem dejstvu. Med vajinima čustvenima svetovoma je globok prepad. Vzrok za to pa niso le razlike med spoloma, kot bi si marsikdo mislil. Vaša čustva do moža so mnogo globlja od tega, kar je on kadar koli čutil do vas. Med moškimi je verjetno precej takih, ki bi se odzivali tako kot vaš mož, ki ne zmore preseči svojega peniscentričnega ega. Zanj je dokaz moškosti, ki kaj velja, le uspešna penetracija. Žal je tako. 

S tem odnosom do sebe in vas, ki ga ne zmore preseči, obema povzroča trpljenje in občutek nemoči. Vedno bolj se zaničuje in sovraži in posledično se razbremeni tako, da vsa ta negativna čustva projicira v vas. Problem je v njegovem pomanjkanju sposobnosti za ljubezen. Ta se kaže tudi v nespoštovanju samega sebe in slabi samopodobi, ker vse stavi le na seks. Sam sebi je tujec kot čustveno bitje, kot moški, ki ljubi in je vreden ljubezni. Njegovo otroštvo verjetno ni bilo postlano z ljubeznijo in tako se ta del njegove osebnosti ni razvil. Ta primanjkljaj je lahko leta dolgo prikrival s svojo spolno aktivnostjo. Samozavesten in ljubeč moški bi se v takih okoliščinah vedel povsem drugače. Nobenemu ne bi bilo lahko in enostavno, vendar bi zmogel premagati to oviro. Še toliko laže bi zmogel ob ženi, ki bi mu bila v oporo in bi se vedla ljubeče tako kot vi. Skupaj bi odkrivala prilagojeno spolnost, ki bi prinašala zadovoljstvo obema. Mož bi bil vesel, ko bi ugotovil, da vas lahko zadovolji tudi drugače. 

Ljubeči moški znajo uživati tudi v nežnih dotikih in ni to nekaj, kar je rezervirano samo za ženske. Tri leta se že trudite z možem in verjamem, da ste čustveno izčrpani in na koncu z močmi. V vajinem primeru bi bila ustrezna pomoč le psihoterapija, in to že pred tremi leti, ne šele danes. Da si ne boste kaj očitali, lahko možu to še vedno predlagate. Vprašanje je le, ali imate vi po vsem tem času še dovolj energije. Možnosti je malo, ker doslej ni pokazal niti malo volje za delo na sebi. Vi ste naredili vse, kar ste lahko, tega se zavedajte. Njegov delež bi lahko opravil le on sam. Vi morate poskrbeti zase. Ne prevzemite vloge žrtve in ne vztrajajte ob možu, ki je čustveno impotenten. Zapomnite si; ljubezen je vedno dvosmerna cesta.