Prijateljice ne silite v osebne kontakte

Odprli ste zanimivo temo, ki se večine ljudi nikoli ne dotakne, vsaj ne tako kot vas. V medijih in v družbi na splošno se veliko govori o strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Kljub temu se je tematika doslej dotaknila le manjših ozaveščenih skupin in posameznikov. Tudi za vašo prijateljico lahko rečem, da je drugačna, ker se na okolje, v katerem živi, odziva drugače kot večina ljudi. S svojimi odzivi, vedenjem, stilom življenja se odmika od povprečja.

Posamezniki, ki so kakor koli drugačni od sive množice, izzovejo v okolici različne komentarje, ljudje jih obrekujejo, jim lepijo etikete, navadno z negativnim predznakom. Včasih jim dodelijo celo vlogo dežurnega krivca v skupnosti in vanj projicirajo svoje negativne lastnosti in se jih tako razbremenijo. Vodijo jih ozkosrčnost, neznanje, strah in posledično nesposobnost izmotati se iz zapredka predsodkov do drugačnosti.

Kot pravite, ste v začetku znanstva s prijateljico opazili, da je zaprta oseba in vam ne pusti blizu. Seveda ste upali, da se vam bo sčasoma bolj odprla, kot ste se vi njej. Vaša pričakovanja se niti v desetih letih niso uresničila, po opisu sklepam, da se je celo nekoliko odmaknila od vas. Njeno vedenje izhaja iz osebnostne strukture, ki jo določajo in oblikujejo življenjske izkušnje zgodnjega otroštva. Obremenjena je s strahom pred stiki z okolico, ne zmore zaupanja in predajanja. Zanjo je pomembno, da je neodvisna in samozadostna. Bližino drugega bržkone doživlja kot ogrožanje svoje neodvisnosti.

Zaradi vedenja takih ljudi, ker bežijo od stikov z ljudmi, se jih tudi drugi vedno bolj izogibajo. Tako postanejo socialno izolirani in zaprti v svoj nerealni svet. To lahko njihovo psihično stanje samo še poslabša. Deloma je zanje rešitev le delo. Uspešni so lahko v poklicih, ki so vezani na jasno določeno znanje, kjer se jim osebnostno in čustveno ni treba izpostavljati.

Morda zdaj razumete, od kod prijateljičin strah do osebnih stikov z vami, celo telefonski pogovor je zanjo preveč neposredna komunikacija, zato si z vami le dopisuje. Takšna oseba vam ne more biti prijateljica v pravem pomenu besede, čeprav jo sprejemate takšno, kot je, in ji prav tako lahko največ pomagate. Vzdržujte še naprej stike prek elektronskih pisem, a je nikar ne silite v osebne kontakte. Če pride pobuda od nje, jo sprejmite in ji ničesar ne očitajte. Glede na njeno opravičilo, ko je ob srečanju z vami zbežala, ji lahko le namignete, da bi ji nemara pomagal pogovor s psihiatrom. Kako uspešna bi bila morebitna terapija, bi lahko presodil le on, pomemben dejavnik pa je tudi starost vaše prijateljice. Nikar pa ne upajte, da bi se lahko spremenila v svoje nasprotje. Že majhen korak k odpiranju ljudem bi bil uspeh.