Moj partner še vedno živi z bivšo ženo, čeprav sta ločena že tri leta

Pišem vam v upanju na razumevanje moje situacije. Sem v razmerju z moškim, ki je sicer ločen, a živi v skupni hiši z bivšo partnerico, ker nihče  od njiju nima denarja, da bi se izplačala. Moj partner je zaradi dela pogosto odsoten, zdaj v koroni sicer manj, a še vedno je precej zdoma. Sicer se razumeva, imava dober prijateljski odnos in tudi intima štima.

Vendar pa mene zelo moti, da on ne živi pri meni. Sama imam veliko stanovanje, nimam otrok, imam pa pse. Več kot dovolj prostora bi bilo za vse nas. A se noče preseliti k meni, ker pravi, da bo potem izgubil hišo, da ga bo bivša vrgla ven in bo imel na sodišču pri delitvi premoženja težave. Pritožuje se tudi nad mojimi živalmi, da so povsod. Ok, pač niso vsi za živali, a to me iskreno moti. On recimo kadi, kar zelo moti mene, pa sem se vseeno prilagodila.

Z bivšo sta ločena tri leta, imata pa že odrasle otroke. Počutim se napol njegova in napol nekje v zraku. Sicer mu tudi pomagam pri financah, saj ima zahtevno službo, in včasih se zaradi tega in še drugih stvari počutim, da me samo uporabi, ko njemu ustreza. Od mene ima veliko več kot jaz od njega.

Zadnjič sem sanjala, da je bil intimen z bivšo ženo, pa je rekel, da ni bil že leta. Ne vem, zdi se mi, da mi laže. A po drugi strani mi je vseeno, saj ko sva skupaj, se imava zares lepo. Dopuste preživljava skupaj in tudi veliko vikendov. Ne znam se opredeliti glede tega, kaj me najbolj moti. Ne počutim se nekako jaz ob njem, vedno se moram prilagoditi in spreminjati, da je on zadovoljen. On se pa meni nikoli ne prilagodi. In ko rečem, da si bom poiskala drugega, se ustraši in hitro pride s kakšnim darilom. Ne izpusti me, meni pa je tudi dovolj dobro z njim, da ne iščem.

Ali mislite, da je tak odnos lahko uspešen, da lahko zaživiva skupaj srečno? Včasih ne vem, če bi sploh lahko živela še s kom …

Draga bralka, 

vaš zapis je prijeten in poln zanimivih odtenkov, ki kažejo na to, kaj zares gradi dva, ki skušata skupaj drug drugemu olepševati svet. Vaš partner je ločen, a še vedno živi skupaj z bivšo ženo. V prvi vrsti se pokaže, da ne želi tvegati. Z bivšo ženo ima neko garancijo, in to sta dva otroka. Le ta ju povezujeta, hočeš nočeš, v dobrem in slabem. A otroka sta odrasla in onadva sta se ločila nedavno. Tako da je verjetno res, da če bi imel denar, bi jo izplačal. Po drugi strani pa je z bivšo ženo izgradil neko matriko vsakodnevnega življenja in vseh drobnih malenkosti, ki izredno štejejo. Kot ste zapisali, nas v razmerju začnejo motiti ravno malenkosti: kdo kaj naredi ali, kako sreba juho ali odlaga skodelice v pomivalni stroj. In ko nekdo v paru pripoveduje, da ga motijo te malenkosti, je za alarm že prepozno.

Dva, ki živita skupaj, ustvarita svoj mikrokozmos, torej krogotok navad in sladkosti, od izletov do ogledov dobrih filmov in pogovorov ali le pitja dobrega vina. Žal pa mnogo parov živi drug mimo drugega, zatopljeni v posel in iskanje iskrivosti zunaj zakonske postelje. In vaš izbranec je, kot kaže, ujet v nekem vmesnem prostoru.

Seveda je možno, da bi kdorkoli od njiju vzel kredit in s tem denarjem izplačal bivšega zakonca; če sta vidva resna, lahko skupaj zaživita in se njegova dilema razreši tako ali drugače. Večkrat sem bila v oporo ljudem, ki so šli čez težavne in žaljive postopke ločitve. Seveda, običajen kreg za premoženje in očitki so na agendi, a ni nujno. Dva se lahko ob pomoči modrih in nevtralnih nasvetov postavita vsak v svoje polje moči in iz situacije izideta brez večjih prask.

Torej, tisto, kar nas nekoč poveže, nas lahko tudi razveže. Saj ko iz odnosa izsesamo vso radoživost in vibracijo življenja zaklenemo v protokole, pravila in navade, izgubimo. In presahel vodnjak ne more dati niti kaplje vode več. Zato se takšni pari slej ko prej razidejo, saj ločitev že zdavnaj ni več tabu. Žal je prej pravilo kot izjema. A če nekje ni več ničesar, je prav in pošteno, da se dva osvobodita. Premoženje se vedno lahko ponovno prisluži in ne nazadnje, nihče nič ne vzame s seboj. Če častimo mrtve stvari (premoženje, avtomobile, hiše, bazene, prestiž itd), izgubljamo navdih. In ja, tudi moški se ločijo in poiščejo nove možnosti, a v sebi morajo biti prepričani, da imajo na drugi strani žensko, ki se je pripravljena predati v celoti.

A če častimo življenje, se staramo drugače in predvsem, ohranjamo radost v sebi. K sebi vabimo veselje in ljudje se v naši avri počutijo zares dobro. Kako se vi počutite ob vašem izbrancu? Kako se on ob vas? Se kdaj izrazito potrudite zanj? Naredite kaj, česar ne pričakuje? Ga osrečite? Res je, vaš odnos je mlačen, a je takšen zato, ker vama obema tako paše. Ni divje strasti brez razdajanja srca in duše in ni velikih ljubezni brez tega, da smo se pripravljeni žrtvovati na oltarju ljubezni. In kaj to pomeni v praksi? Da tvegamo status quo.

Če tega moškega zares ljubite, se mu predajte in se z njim pomenite, kaj lahko naredita skupaj, da zaživita polnokrvni odnos z vsemi vragolijami in nevšečnostmi, ki jih odnos prinaša. Prepričana sem, da to sivino lahko in zmoreta prebarvati v vesele, bleščeče in radožive odtenke! Srečno!