Moj partner je karierist, vse, kar počneva, služi njegovim interesom

Prvič pišem v kakšno svetovalnico, a vaši odgovori, ki jih pogosto prebiram, so mi zelo všeč in tudi sama bi potrebovala nasvet.

Že pet let sem v zvezi s fantom, s katerim se imava rada in se dobro razumeva. Problem pa je, ker ima on, že odkar se poznava, veliko osebnih in kariernih načrtov (od dveh doktoratov do svojega podjetja in še kopice drugih zanimanj). Po naravi je zelo vedoželjen, kar mi je všeč, a še raje bi videla, če bi ga zanimali tudi odnosi in vsakdanje stvari. Od jutra do večera uresničuje katerega od svojih projektov ali pa se kako drugače zabava na računalniku. Pogosto me sploh ne sliši, ko mu kaj rečem.

Zdaj sva v letih, ko je veliko najinih prijateljev dobilo otroke ali se kam preselilo, tako da se je najin družbeni krog zmanjšal. Tudi zato se v zvezi počutim vedno bolj osamljeno in nesrečno, saj svojih družabnih potreb ne zadovoljujem več drugje (oz. jih v veliko manjši meri). To sem fantu že dostikrat povedala, a odgovor je vedno enak - da ima veliko načrtov, ki jih mora uresničiti, ker je življenje kratko, ter da to počne za najino skupno prihodnost (kar pa ni res, ker je vse to počel že prej).

Sama se rada pogovarjam o navadnih stvareh, čustvih in nepomembnih dogodkih, tako da sem začela razmišljati, o tem, ali bom lahko živela srečno brez tega. Ne vem, če moj fant sploh razume, kaj hočem od njega oz. če mi je zmožen to dati. Zadovoljna bi bila že, če bi kdaj preživljala čas nestrukturirano in spontano - v prostem času sicer pogosto hodiva v hribe, gledava serije itd., a vedno je v ozadju neki jasen cilj, ki je primaren. Zdi se mi, moj fant ne zna uživati zgolj v najini bližini brez načrtov in planiranja. Sama bi lahko ure preživela v brezplodnem pogovarjanju, objemanju, kakršnemkoli izkazovanju pripadnosti, njemu pa vsaka taka situacija povzroča skorajda nelagodje in vedno imam občutek, da bi rad, da se čim hitreje konča.

Za kakršenkoli nasvet bi bila zelo hvaležna!

Vaš fant ima resnično visoke cilje. Kadar se psihoterapevti srečamo z osebami, ki imajo postavljene tako visoke cilje, se sprašujemo, ali ta oseba uresničuje svoje lastne cilje oziroma želje, ali pa so ji bile te želje posredovane v vrednostni sistem preko drugih dejavnikov, največkrat visokih ciljev staršev ali drugih zahtev okolja. Če imamo takšno osebo priložnost spoznati v terapiji in jo spremljati skozi njen proces transformacije, opazimo, kako se ti cilji spreminjajo in kako oseba spoznava, kaj so resnično njeni cilji, kaj pa cilji, ki skoznjo delujejo kot cilji nekoga drugega. Takrat mnoge cilje zavrže, osredotoči pa se na tiste, ki jih prepozna kot resnično pomembne. Največkrat se ti zadnji nanašajo na medosebne odnose.

Mimogrede, nič ni narobe, da ima posameznik visoke cilje. Težava nastopi, kadar zasledovanje teh ciljev deluje negativno nanj in njegovo okolico.

Vaš fant se očitno (še) ne zaveda, da ga njegovo stremljenje po dosežkih ogroža. Namreč, vaša osamljenost in nesreča bi morali biti signal za alarm. Če pomislite, da bi celo življenje živeli v zvezi z nekom, ki nima časa za vas, sam pa se ves čas peha za svojimi osebnimi in kariernimi cilji, si najbrž želite, da bi ga zapustili. Če fant te nevarnosti ne bo resnično spoznal in jo upošteval, bo verjetno ostal sam in – morda se tega še ne zaveda –, kljub vsem dosežkom, na koncu razočaran in nesrečen.

Moški, ki so mu neprijetna partneričina čustva pomembna, se bo zamislil in vprašal, kaj naj naredi ali spremeni, da jih bo ublažil ali v celoti odpravil. Končno, zadovoljstvo in sreča enega partnerja, prav tako kot njuno nasprotje, se prenaša na drugega. Toda, ker smo ljudje v svojem bistvu nagnjeni k lagodju in smo pripravljeni narediti spremembo le, ko naše vrednote postanejo trajno ogrožene - vaš fant pa tega še ne čuti -, si morda misli, da je to le trenutna težava in da bo izzvenela sama od sebe ter da njemu za to ni treba storiti ničesar.

Ali je morda izražanje vašega nezadovoljstva premalo intenzivno? Ste premalo vztrajni in odločni? Zdi se, kot da se fantu bojite zbuditi občutek krivde. Svetujem vam, da stopnjujete pritisk nanj. Žal vse prepogosto eden od partnerjev predolgo odlaša z odločnimi ukrepi in zveza pristane v fazi, v kateri se partnerja odtujita do te mere, da poti nazaj več ni. Svetujem vam, da ne čakate predolgo, ali ne poskušate rešiti zveze na primer z zanositvijo. To se običajno ne obnese. Sporočite fantu, da ne boste dolgo pripravljeni trpeti takšnega odnosa in, da se lahko vaše nezadovoljstvo stopnjuje do te mere, da ga boste zapustili. Lahko mu tudi postavite rok, do katerega ste pripravljeni še počakati. Glede na to, da se imata rada in se razumeta, mislim da vam bo uspelo. Srečno!