Moj mož je brez hrbtenice

Moževa mati in oče sta čudovita človeka in srečna sva lahko, da ju imava. Stojita nama ob strani in vedno sta pripravljena pomagati. Od prvega dne mi dajeta vedeti, da sem zanju del družine. Rada ju imam tako, kot da bi bila moja starša. Srečno sta poročena in moj mož je odraščal v »celi« družini – v nasprotju z mano, saj so se moji starši ločili. Vedno sem imela občutek, da smo otroci ločenih staršev bolj samostojni in neodvisni. Pogosto smo, na žalost, morali biti. S tem nočem reči, da so otroci, katerih starši niso ločeni, manj samostojni, toda zdi se mi, da obstajajo med enimi in drugimi določene razlike. Na primer, kadar koli se morava z možem odločiti glede kakšne pomembne zadeve, bo mož predlagal, da vprašava za nasvet njegovega očeta. To me zelo moti, ker mi zbuja občutek, da mi ne zaupa dovolj in da naju nima za dovolj kompetentna in samostojna. Ta problem se pogosto ponavlja in ga nikoli nisva razrešila. Kadar pride trenutek pomembne odločitve, denimo nakup stanovanja ali avtomobila, in bi se mož za nasvet obrnil k očetu, ga poskušam od tega odvrniti, on pa se začne braniti in pravi, da pretiravam ter mu ne dovolim, da bi govoril s starši. Nič nimam proti, da vprašava za nasvet ali sprejmeva pomoč, toda zdi se mi, da bi morala poskusiti najprej rešiti težave sama in končno postati povsem samostojna. Rada bi se že enkrat rešila teh ljubosumnih občutkov, zato vas prosim za nasvet, kaj naj storim. 

Življenje otrok v enostarševskih družinah poteka nekoliko drugače kot tam, kjer starši živijo v isti skupnosti. Kjer je navezanost otroka na starša, ki ne živi v isti skupnosti, močna, je daljša odsotnost tega starša lahko vir otrokove stiske in otrok, da bi se izognil bolečim občutkom, nezavedno razvije določene varovalne psihične mehanizme. Lahko da se ti mehanizmi kažejo tudi v njegovi večji neodvisnosti, saj se mora otrok navaditi živeti daljše obdobje brez prisotnosti zanj pomembne osebe. Po eni strani razvije višjo stopnjo neodvisnosti, po drugi pa je takšna situacija, na žalost, kot ste napisali, vir trpljenja.

Toda nesamostojnost oziroma neodvisnost vašega moža s tem nima kaj dosti opraviti. Otroci, ki odraščajo v dvostarševskih skupnostih, ob primerni vzgoji ravno tako razvijejo zmožnost za samostojnost. In nasprotno, otroci v enostarševskih družinah, ob neustrezni vzgoji, lahko razvijejo odvisnostni značaj in se težko samostojno odločajo.

Vaš mož spada med tiste ljudi, ki se jim zaradi določenih vzgojnih metod staršev ni uspelo od njih dovolj dobro separirati. Morda mu v otroštvu ni bilo dovoljeno dovolj samostojno raziskovanje sveta ali pa so ga starši poskušali obvarovati neprijetnosti in ga, kot rečemo, zavijali v vato. Glede na to, koliko sta vama danes vaša tast in tašča pripravljena pomagati, sta morda v svoji vnemi nekoč prikrajšala sina za tiste prepotrebne, včasih sicer boleče izkušnje odraščanja, brez katerih otrok ne more razviti zmožnosti za polno samostojnost.

Iz vaše pripovedi si ni mogoče ustvariti širše situacijske slike, da bi lahko videli, koliko se izraža vajina nesamostojnost. Vseeno se mi zdi, da živita dokaj samostojno ter da se problemi pojavljajo le ob težjih odločitvah. Takrat se vaš mož ob pritisku odgovornosti »spremeni v majhnega dečka«, ki se je naučil, da breme odgovornosti prevzamejo starši, in zaupa, da oni najbolje vedo, kako ravnati.

Če je moja domneva glede vajine družinske situacije pravilna in se konflikt pojavi le sem in tja, potem morda stanje le ni tako neugodno in se z njim da nekako shajati. Partnersko življenje je podvrženo številnim preizkušnjam in je samo po sebi pravzaprav umetnost sklepanja kompromisov. Ne glede na stopnjo vaše tolerance pa obstaja določen prostor za spremembo. Občutek, da se ne zmore sam odločiti, je za vašega moža prav tako neprijeten kot za vas. V tem dejstvu in stiski, ki jo doživlja zaradi vašega pritiska, je vir motivacije za spremembo. Zanjo bo potreboval strokovno psihološko pomoč. Poiskati bo moral ustreznega strokovnjaka, s katerim bo bodisi razdelal določene strategije spopadanja z občutki nesposobnosti sprejemanja samostojnih odločitev bodisi se morda podvrgel analizi lastne psihe in postopku razvoja tistih psihičnih struktur, ki mu jih ni uspelo delno ali v celoti razviti v otroštvu. Prehod k višji stopnji samostojnosti bi bil za vas in še posebno za vašega moža pomemben korak k večji sreči in zadovoljstvu. Želim vam, da bosta skupaj in složno našla rešitev ter okrepila in obogatila vajin zakon.